Marc Held, nostalgija po šestdesetih

Razstava Marca Helda septembra v Marseillu in Parizu.

Objavljeno
29. avgust 2013 17.01
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Marc Held je znano oblikovalsko ime iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, manj znan pa je kot arhitekt in fotograf. Letos jeseni bosta v njegovo čast organizirani dve razstavi, v Marseillu (v galeriji Alexis Pentcheff v okviru evropske prestolnice kulture, 21. septembra) in v Parizu (galerija Marion Held Javal na Rue de l'Odéon, 27. semptembra) – obe pripravlja Heldova hči Marion, ki je tudi lastnica galerije v Parizu.

Na ogled bo postavila celoten očetov ustvarjalni opus, ki bo predstavljen s Heldovimi oblikovalskmi dosežki, arhitekturo ter črno-belimi fotografijami. Njegov ikonični naslanjač Culbuto, ki spominja na prestol in ga je Held oblikoval za Knoll, je ob tej priložnosti na voljo v omejeni (podpisani) seriji in sedmih različnih barvah, kar bo zanimivo predvsem za ljubitelje in zbiralce redkih kosov pohištva. Za vse druge pa vpogled v Heldovo zapuščino predstavlja navdih in zbližanje z notoričnimi šestdesetimi, oblikovalsko zelo zanimivim časom, ki je danes spet zelo aktualen.

Culbuto, zapeljivo zaobljeni vrtljivi gugalnik iz pleksi stekla z oblazinjenim sedalom iz leta 1967, velja za Heldov največji oblikovalski uspeh in izdelek, ki je prišel v zgodovino, čeprav ni bil prodajna uspešnica. Leta 1985 je postal del stalne zbirke muzeja uporabnih umetnosti v Parizu (Musée des Arts Décoratifs). Culbuto je tipičen predstavnik vibrirajočih šestdesetih, sle po plastiki in znanstveni fantastiki, pop arta in gospodarskega vzpona oziroma časa, v katerem se je vse zdelo mogoče.

S svojo organsko obliko ter svetlimi barvami je Culbuto zelo impozanten produkt. Francoski umetniški kritik Jean Bouret je zapisal, da ga Culbuto s svojo formo spominja na skulpture znamenitega britanskega kiparja Henryja Moora. Culbuto je naslanjač, ki takoj pade v oči, odraža oblikovalčev smisel za humor ter je preprosto zabaven. Vendar se Culbuto zaradi svoje ekstravagance ni dobro prodajal, Heldov največji tržni uspeh predstavlja izdelek, ki je nekaj povsem drugačnega – to je preprost čajni in jedilni servis iz belega porcelana, jasnih linij, sodoben in brezčasen, ki ga je v letih 1970–73 oblikoval za francoski Coquet Limoges.

Vedno je bil predan humanist, borec za človekove pravice, menil je, da je treba spoštovati človekovo potrebo in željo po drugačnosti. Vedno se mu je zdelo bistveno, da človek ohrani svoje korenine, se bori za identiteto (čeprav je sam zapustil domovino Francijo in šel živet na grški otok Skopelos). V svojem dizajnu je ohranil oblikovalsko filozofijo elementarnosti, kot jo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavil nemški Bauhaus, prva šola industrijskega oblikovanja. Izbral je materiale, ki so bili značilni za njegovo dobo, torej šestdeseta, to sta bila predvsem plastika in pleksi steklo, ki sta omogočila porast eksperimentiranja z oblikami. Čeprav se je sam s Culbutom precej igral, pa je menil, da je oblikovanje samo zaradi oblikovanja brez pomena, pomembno je, da forma deluje.

Namen razstave ni promovirati nostalgije, čeprav je ta nedvomno trend tudi na drugih področjih uporabne umetnosti, zlasti v opremljanju in modi na splošno. Marion Held Javal je v duhu nadaljevanja družinske tradicije hotela predvsem podčrtati očetov dinamizem in širino. Kot oblikovalec je bil vsestranski. Poleg pohištva in izdelkov za gospodinjstvo je oblikoval tudi smučarske kombinezone, s francoskim avtomobilskim gigantom Renault pa je tudi sodeloval pri razvoju koncepta danes zelo priljubljenega »enoprostorca«, ki je pozneje postal znan pod imenom espace. V osemdesetih letih je s ceste presedlal na morje, kjer je imel veliko več manevrskega prostora z opremljanjem razkošnih turističnih ladij.

Delo oblikovalca ali arhitekta je podobno skladanju glasbe, je bilo Heldovo načelo. Začel je kot učitelj telovadbe, hotel pa je postati igralec, vendar je bil preveč plah. Tako se je odločil za študij industrijskega oblikovanja. Vtis na oblikovalsko javnost je naredil, ko je svoje pariško stanovanje preuredil in opremil s pohištvom, ki ga je oblikoval sam. Fotografiral ga je ter slike nesel pokazat v uredništvo kultne francoske revije za interier Maison française.

Njegovo stanovanje je bilo objavljeno na osmih straneh v reviji, pripadla mu je tudi naslovnica. Vendar Held kljub uspehom v dizajnu velja za enega od prezrtih oblikovalcev, saj njegovo delo ni bilo dostopno širšim množicam. Ironija usode je namreč hotela, da je Held, ki se je sicer razglašal za demokratičnega oblikovalca, večino svojega oblikovalskega časa posvetil bogatim naročnikom, za katere je projektiral razkošne individualne hiše, ter svetu luksuza, ki ga zastopa, denimo, njegovo delo pri opremljanju razkošnih turističnih ladij.

Zanimale so ga predvsem tradicionalne mediteranske hiše v Grčiji, Normandiji, na Korziki ... Vzel je tradicionalno stavbno ogrodje, ohranil njihov izvirni značaj ter moderniziral predvsem njihovo uporabno plat. Svet »navadnih« ljudi je bolj kot v oblikovanju in arhitekturi spoznal prek fotografije, s katero se je ljubiteljsko ukvarjal. Na razstavi bodo predstavljene fotografije, ki so nastale v letih od 1950 do 1960.

To je bil čas, ko je predmestje Pariza bolj spominjalo na mirno podeželje kot na urbano džunglo. Otroci so se po dvoriščih preganjali v kratkih hlačah ter se igrali s frnikolami, Parižani pa so za konec tedna hodili na izlete v Normandijo. Lovljenje čisto vsakdanjih situacij in obrazov v svoj objektiv mu je pomenilo nekakšno sprostitev, beg od lesketajočega se sveta plastike in dizajna v preprosto življenje, kot je bilo »nekoč«. Te fotografije so pričevanje o svetu, ki ne obstaja več, ker ga je povozil sodobni industrijski svet, h katerega razvoju je prispeval tudi Marc Held. Pričajo o avtorjevi dovzetnosti za spontane trenutke človeškosti in občutljivosti za vsakdanje življenje za katero se je zavzemal, čeprav morda ne ravno prepričljivo.