Marc Jacobs za Louisa Vuittona

Nostalgična kolekcija inovativnega Marca Jacobsa

Objavljeno
04. oktober 2012 16.53
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Na železniško postajo v Parizu je zapeljala parna lokomotiva in z vlaka so se usule manekenke v edvardijanskih kostimih z velikimi klobuki na glavah. Visokorasle gospodične so tiho drobile proti izhodu, ob njih ustrežljivi in skoraj za polovico nižji nosači s po dvema ali tremi kovčki oziroma potovalnimi torbami v rokah.

Tistega okroglega so imele gospe samo zato, da so vanj položile svoje najljubše klobuke. Postajnih vozičkov in kovčkov na kolesih pred sto leti še ni bilo, zato pa so obstajali moški, ki so še bili pripravljeni, za plačilo ali pa tudi ne, na pomoč priskočiti ženski.

Vse nas žeja po nostalgiji, celo tiste, za katere nikoli ne bi pomislili, da se ozirajo v preteklost. Ameriški kreator Marc Jacobs slovi kot modni idol nove generacije, ki se je uprl nedotakljivi poziciji visoke mode in jo spretno speljal na ulice, pravzaprav obratno. Jacobs, ki bo prihodnje leto star 50 let, se tokrat v velikem slogu ozira v zgodovino, kolo časa je zavrtel za najmanj sto let nazaj. Je razloge za ta nenavadni preobrat v njegovem razmišljanju mogoče iskati v staranju ali morebiti zgolj v navezavi na aktualni retro trend, ki potrebuje nekaj dodatnega pospeška?

Pač, s pospeševanjem smo, vsaj kar se transporta tiče, kot kaže, opravili, zdaj se spet vozimo z vlaki, pa ne s hitrimi japonskimi ali francoskimi – na pohodu je počasna nostalgija Orient Expressa z Agatho in Herculom. Parna lokomotiva morda ni najbolj prijazna izbira za okolje, vendar je za modni svet bistveno predvsem to, da je glasna in zna opozarjati nase, tako s hrupnim piskanjem kot z oblakom belega dima, da se vidi in sliši, saj drugače res nima smisla vsako sezono na novo obračati plašča po vetru, pardon dimu.

Marc Jacobs trdi, da v njegovi modi ne kaže iskati globljih družbenih resnic, politika in moda ne spadata skupaj, in da s svojim ustvarjanjem nima namena posegati na politično področje: »Vedno znova tvegaš, da bo nekdo užaljen in da se bo nekdo pritožil, da to ni prav.« Larifari, politika in moda sta od nekdaj hodili z roko v roki, moda je morda celo najpomembnejši del našega vsakdanjega življenja, ki ustvarja tisto, kar imenujemo družba – revolucija »dajte nam kavbojke« iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je najboljši dokaz za to.

No, danes smo se kavbojk naveličali, zato z užitkom kopljemo po (parni) preteklosti. V zraku je nekakšna dekadenca, ozračje malomeščanskega nezadovoljstva in nergaštva, ki je za modo kot enega najboljših kazalcev človekovega razpoloženja dobrodejno.

Jacobs je na svetlo potegnil t. i. edvardijanski slog, konzervativno in zadržano oblačenje z do vratu zapetimi ovratniki, ki se je oblikovalo v Angliji v kratkem času vladavine kralja Edvarda (tistega, ki je zapustil prestol zaradi ljubezni svojega življenja Wallis Simpson), naslednika kraljice Viktorije. Drzna ali strahopetna poteza, kakor pač vzamete, nedvomno pa vredna rojstva novega modnega sloga.

Jacobs je v modi zaslovel prav zaradi predrznosti in nepredvidljivosti, z Edwardom imata bržčas veliko skupnega, čeravno primerjava ni najbolj posrečena. Leta 1997 je nastopil službo vodje oblikovanja pri eni dotlej najbolj tradicionalnih francoskih blagovnih znamk, Louisu Vuittonu. Najel je nekaj sodobnih umetnikov, kot so Stephen Sprouse, Takaši Murakami, Richard Prince in Kanye West, ki so pošteno razburkali Vuittonovo usnjeno tradicijo.

Časi so se očitno spremenili, kajti zadnja Jacobsonova kolekcija za Louis Vuitton je izrazito retro, pravzaprav v duhu Vuittonovih začetkov. Kolekcija zagotovo ni seksi, kar je sicer v Jacobsovem slogu, saj prisega na skrivnostno in eksperimentalno stran mode ter poudarja, da nikoli ne kreira oblek, v katerih bi se ženske počutile kot objekt moških fantazij. Jacobsova nova ženska v kostimu je skoraj ledena in zelooo skrivnostna.

Oblačila, ki jih je Američan kreiral za prestižno jesensko-zimsko kolekcijo francoske znamke Louis Vuitton, so umerjena v zloglasnem angleškem slogu, namenjena pa predvsem bogatim ženam na azijskih trgih. Na prvi pogled so temačna, čeprav so barve, ki spremljajo črno in rjavo osnovo, živahne, še bolj raznolike pa so barvne kombinacije in močni vzorci.

Kolekcija je videti kot kombinacija dveh retro slogov: edvardijanskega, z začetka prejšnjega stoletja, ter geometrijske pravljice iz šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glavno vlogo igra prenovljeni kostim, ki ga sestavljata podaljšana jakna, ki sega čez boke, in krilo, ki sega čez kolena.

Poleg krila h kostimu sodijo še hlače; te so enobarvne, v tričetrt dolžini in niso oprijete, kot smo bili vajeni zadnja leta. Jakne krasijo veliki ovratniki, žepi, zavihki in veliki gumbi, ki žensko 21. stoletja vračajo v čas, ko je v Veliki Britaniji odraščala nesmrtna pisateljica detektivnih romanov Agatha Christie. Ogled kakšnega filma ali dveh z genialnim Herculom Poirotom v glavni vlogi zato utegne biti obvezni del priprav na novo oblačilno dobo, ki jo za novo sezono napoveduje Marc Jacobs.

Jacobs velja za enega najbolj nepredvidljivih krojačev na svetovni modni sceni in težko se odločim, ali je ali ni presenetljivo, da se celo on, ki je v modo prinesel revolucionarno novo kombinatoriko v barvah in vzorcih, vrača v preteklost. Ta skrivnostni časovni skok je še posebej dvoumen, ker bi utegnil vsebovati tisto, kar Jacobs sicer odločno zavrača – politični vpliv.

Težava je namreč ravno v dolžini krila, ki so odločno predolga, da tega navidez nepomembnega oblačilnega okvirja ne bi vzeli pod drobnogled. Znamenita teza profesorja Georgea Taylorja (da je kratko krilo znamenje dobrega gospodarskega obdobja, ko vrednost delnic na borzah pade, pa blago čez noč zdrsne čez kolena) zato postavlja letošnjo Vuittono kolekcijo Marca Jacobsa v zanj sicer nedopustno politično luč.

Ali se Jacobs s tem razmišljanjem strinja ali ne, je nepomembno; gospe, ki kupujejo pri Louisu Vuittonu ali pri Jacobsovi lastni blagovni znamki, zagotovo ne čutijo gospodarske krize, ki bi jim odmerjala dolžino krila. Je pa Jacobs v okviru svoje blagovne znamke z dolžinami veliko radodarnejši – na njegovi spletni strani lahko naročite tako mini kot maksi, tudi v kombinaciji s klasičnimi »pajkicami«, seveda pa cene niso za navadne smrtnike, zato velja ogled zgolj kot navdih, če utegne nova edvardijanska »oblečenost« obveljati kot osrednji modni trend v prihodnosti.

Nova moda je torej zavita v oblak nejasnosti, ki ga za seboj pušča pariška parna lokomotiva s pretežno azijskimi potnicami. Da je pogled na svet v prihodnosti še bolj meglen, pa skrbijo velikanski klobuki, vredni Potterjeve bradavičarke.