Mavrična gosenica

Poletni paviljon londonske galerije sodobne umetnosti Serpentine že petnajst let predstavlja mednarodni poligon za arhitekturno eksperimentiranje. Na njem so svoje zamisli doslej testirali nekateri najvidnejši svetovni arhitekti, galerija pa si je z organizacijo tega dogodka zagotovila izboljšanje prodajnih številk, saj paviljon velja za eno najbolje obiskanih arhitekturnih in oblikovalskih razstav na svetu. Španska arhitekta Lucia Cano in Jose Selgas iz biroja SelgasCano sta avtorja letošnjega poletnega paviljona, petnajstega po vrsti, ki so ga odprli 25. junija. SelgasCano je tudi prvi španski arhitekturni biro, ki mu je bila dana priložnost projektirati paviljon na kultni zelenici v londonskih kensingtonskih vrtovih in je obenem, kot veli tradicija, prva arhitektura, ki jo je omenjeni studio postavil na britanskem otoku (če ne štejemo podatka, da so Španci avtorji interjerja novih delovnih prostorov podjetniškega kampusa Second Home v londonski tehnološki četrti Shoreditch).

Izhodišče projektne naloge je bilo ustvariti obliko, ki bo skladna z naravo kensingtonskih vrtov. Struktura, ki sta jo oblikovala Lucia in Jose, ne bi mogla biti bolj začasna in poletna, saj gre pravzaprav le za malo večji šotor, ki se od večine klasičnih šotorov, namenjenih za kampiranje, razlikuje predvsem po dolžini in mavričnih barvah, ki se prelivajo druga v drugo. Španska šotorska sestavljanka je sestavljena iz obročev, na katerih je napeto barvito šotorsko platno. Z mehko in cevasto amorfno obliko spominja na orjaško gosenico, ki je poletno skrivališče našla v enem od londonskih parkov. »To je organska forma, ki je umeščena v organsko okolje,« je povedala direktorica galerije Julia Peyton-Jones.

Šotorski paviljon je izdelan iz dvojne poliestrske membrane, ki je na nekaterih mestih transparentna in na drugih pisano obarvana. Zasnovan je tako, da omogoča več vhodov, del strukture pa je tudi t. i. skriti koridor med notranjo in zunanjo plastjo membrane. Notranje stene orjaške gosenice so obdelane s srebrnim nanosom z zrcalnim učinkom, ki spodbuja igrivost in zabavo. Najbolj magičen del arhitekturne izkušnje, ki jo ponuja letošnji paviljon, je igra svetlobe, ki se nenehno spreminja. Kot je povedala direktorica, so si v galeriji želeli, da bi bil paviljon ob petnajstletnici tega izvirnega arhitekturnega dogodka drugačen od vseh dosedanjih, obenem pa bi se v njem nekako simbolično strnile vse doslej povedane arhitekturne zgodbe.

Doživetje prostora, ki sta ga ustvarila španska arhitekta, spominja na popotovanje skozi vesolje, kot nam ga ponavadi predstavljajo v znanstvenofantastičnih filmih. Biro SelgasCano je sicer znan po igrivih strukturah z močnimi nanosi barv, kar je bil tudi glavni razlog, da ga je vodstvo galerije povabilo h kreiranju letošnjega paviljona. »Iskali smo način, ki bi ljudem omogočil doživetje arhitekture s preprostimi elementi, kot so struktura, svetloba, lahkost, transparentnost, sence, barve, materiali ... Ljudem smo hoteli pripraviti oblikovalsko presenečenje, ki bo izhajalo iz občutljivosti strukture in njenega nenehnega spreminjanja,« sta povedala arhitekta.

Španski šotor je na prvi pogled majhna struktura, ki pa v notranjosti ponuja presenetljivo veliko prostora. V središču paviljona je dovolj prostora za kavarno in druženje obiskovalcev ob dogodkih, ki jih organizira galerija. Paviljon sledi viziji »vesoljske ladje« iz neolitika, ki jo je lani na zelenici postavil arhitekt Smiljan Radić in je bila mnogim zelo všeč. Radić je s svojim paviljonom želel nadaljevati kulturo romantičnih paviljonov, ki so bili zelo priljubljeni v Evropi od konca 16. do začetka 19. stoletja, stali pa so v parkih in vrtovih plemiških dvorcev. To so bile majhne romantične zgradbe, nekoristne za bivanje, vendar zelo primerne kot romantična skrivališča oziroma ljubezenska gnezda. Španski paviljon, ki bo v Londonu ostal do 18. oktobra, je na prvi pogled povsem drugačen; skupna točka, ki povezuje oba paviljona, je tunel, ki pa zaljubljencem ne bo dosti koristil, saj bodo v njem vsem na očeh.

José Selgas in Lucía Cano sta biro SelgasCano ustanovila leta 1998 v Madridu, večina stavb, ki sta jih načrtovala doslej, pa stoji v njuni domači Španiji. Med njimi so avditorij in kongresni center v Cáceresu, avditorij in kongresni center v Kartageni ter tovarna v Méridi. Pri delu rada uporabljata sintetične materiale in nove tehnologije, ki se redko pojavljajo v arhitekturi. Prisegata na arhitekturo, ki ne degradira okolja in pisane barve. Njuna vzornika sta pokojni mehiški arhitekt Luis Barragan in britanski arhitekt Richard Rogers. Trenutno delata pri različnih projektih v tujini, predvsem v Los Angelesu v Kaliforniji.

Umetniki, ki so doslej imeli čast postaviti svoj paviljon v Londonu, so poleg Smiljana Radića še Sou Fudžimoto (2013), Herzog & de Meuron ter Ai Weiwei (2012), Peter Zumthor (2011) Jean Nouvel (2010), Kazujo Sedžima & Rjue Nišizava, biro Sanaa (2009), Frank Gehry (2008), Olafur Eliasson in Kjetil Thorsen (2007), Rem Koolhaas in Cecil Balmond (2006), Alvaro Siza in Eduardo Souto de Moura (2005), Oscar Niemeyer (2003), Toyo Ito in Cecil Balmond (2002), Daniel Libeskind (2001) in Zaha Hadid, ki je zasnovala otvoritveni paviljon leta 2000.