Tiskane izdaje
Velik odprt prostor, mehke linije in barve – to so ključni elementi, ki jih pri svojem delu zagovarja italijanski arhitekt in oblikovalec Simone Micheli. Svoj koncept oblikovalskega razmišljanja, o katerem je prepričan, da je pravi, imenuje »etično razkošje«. O njem pa je napisal že nekaj knjig, redno se udeležuje konferenc o oblikovanju ter predava na šoli za arhitekturo in oblikovanje v Milanu in Firencah.
Svoj arhitekturni biro je ustanovil leta 1990, leta 2003 pa je ustanovil še svoje oblikovalsko podjetje in ga ambiciozno imenoval »Simone Micheli – arhitekturni heroj«. Med njegovimi naročniki so tako javna podjetja kot zasebniki. Za seboj ima skoraj nepregledno število interjerjev v javnih zgradbah, poslovnih prostorih, zdraviliščih, zabaviščih ter individualnih stanovanjskih hišah. Ta teden je v Ljubljani v okviru pohištvenega sejma pripravil okroglo mizo o italijanskem oblikovanju.
Njegov namen je oživiti čustva, animirati prostor, ki je v resnici videti kot ena sama risanka, da bi se ljudje v njem dobro počutili in se predvsem zabavali. Prisega na mehko zaobljene forme in valovanje prostora, ki ga definirata življenjska moč in neskončna energija. Njegove oblike so v nenehnem gibanju, meje v prostoru postavlja tako, da sledijo silam narave, se vanje ne zaletavajo, temveč lahkotno drsijo. Italijani so ljudje morja in Simone Micheli verjame v sobivanje človeka in neba tudi, ko gre za zaprte prostore, postavljene na trdnih tleh na kopnem.
Izhaja iz tradicionalnega navtičnega oblikovanja, čeprav le v osnovnih oblikah in »drsenju« oblik skozi prostor, medtem ko so barve in materali pri Micheliju povsem druga zgodba. Micheli ljubi žive barve in svetlobo. Brez svetlobe ne bi bilo barv in brez barv ne bi bilo življenja – vsaj ne v takšni obliki, kot ga razume in pozna naša civilizacija. Barve človeka tako kot zvok pripravijo do smeha ali joka, vznemirijo, potrejo, razveselijo in pomirijo. Barve so lahko agresivne ali pomirjajoče, barve te izolirajo ali povežejo z okoljem, barve širijo ali ožajo, pa ne zgolj prostor, temveč tudi duha. Zato so barve izjemno pomembne za naše bivanje in razpoloženje, to pa določa vse, kar v življenju počnemo.
Dobro oblikovanje zanj pomeni magičen spoj vsebine in forme, seveda pa oblikovalec našega časa ne sme ignorirati ekologije in energijske učinkovitosti, ki danes predstavljata osnovni komponenti pri načrtovanju prostorov. »Dobro oblikovanje oplemeniti življenje,« prvi Simone Micheli, zato si je zanj treba nenehno prizadevati. Njegov slog oblikovanja je izrazito sodoben in mladosten. Namenjen je generacijam, ki že živijo prihodnost, ki se želijo nenehno spreminjati in razvijati, ki postavljajo nova pravila bivanja in kreirajo nove vrednote.
Svoja razmišljanja o prihodnosti vedno povezuje s preteklostjo. Grki in Rimljani so delo doživljali kot sovražnika, kot tatu prostega časa in svobode, medtem ko je sam prepričan, da ima sodoben človek do dela, ki je vedno bolj integrirano v njegovo življenje, strpnejši pristop. Prisega na sodobni koncept pisarne, ki spominja na velikanski oblak, to je t. i. oceanski pristop, transparenten pristop brez meja.
Strinja se s konceptom francoskega arhitekta Jeana Nouvela pisarna za življenje, ki ga je predstavil na zadnjem milanskem pohištvenem sejmu, in njegovim prepričanjem, da so časi, ko je imel vsak zaposleni svoj ločeni boks, mimo. Delovni prostor mora, tako kot stanovanjski, izražati »navdušenje« ter identiteto. Prepričan je, da mora biti pisarna navdihujoč, stimulativen in aktiven prostor, ki spodbuja razmišljanje.
Njegova ciljna stranka je sodobni urbani človek, ki je v nenehnem gibanju ter živi sedanjost in prihodnost hkrati. Prostor dojema zelo televizijsko. Televizija še vedno definira našo dobo, življenje, ki ga živimo danes, izhaja iz njene nenehne prisotnosti v skoraj vsakem prostoru. Michelijeve »gibljive slike« interjerja, ki ga oblikuje, so nekakšen posnetek horizonta, ki ga je oblikovala televizija. Gre za kreiranje nove resničnosti, novega sveta, novih pokrajin, za animacijo v prostoru.
Najbolj pogosta oblika je elipsa. Sledi znanstvenofantastični optiki v oblikovanju, ki jo je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjal francoski modni kreator Pierre Cardin, znan po tem, da je obleke kreiral, kot bi bile hiše. Cardin je bil eden največjih vizionarjev, ki je v modo uvedel nekakšen medplanetarni dialog, prepričan, da ne gre zgolj za zaščito telesa, temveč moda tudi definira dobo, v kateri živimo. Enako velja v oblikovanju, meni Micheli; oblikovalec ne sme zgolj oživljati starih časov, temveč mora ustvarjati svoj svet, svojo kulturo.
Pri oblikovanju interjerja, ki je fokus njegove dejavnosti, se opira predvsem na vesoljsko scenografijo, kot jo poznamo iz filmov in televizijskih nadaljevank. Močno prisotni so estetika »milnih mehurčkov«, sladoledne barve in plastični duh šestdesetih. Poudarek je na igrivosti, zabavi in umetnih materialih. Uporablja veliko svetlobnih efektov, velik pomen pripisuje tudi vonju in zvoku v prostoru.
Njegovo čisto geometrijsko oblikovanje izrazito spominja na Karima Rashida, kanadskega oblikovalca egiptovskega rodu. Oba sta iz svojega oblikovalskega portfelja izločila ravno črto in jo nadomestila s krožnico. Njuni interjerji se mnogim zdijo nadrealistični in v stiku s sanjami, drugim pa hladni, nezemeljski in industrijski.
