Tiskane izdaje
Ljudje me pogosto sprašujejo, kdo od vseh hollywoodskih in svetovnih filmskih zvezd in avtorjev, s katerimi sem imel čast sedeti za isto mizo, mi je najbolj pri srcu. Na to vprašanje še vedno ne znam odgovoriti, lahko pa rečem, da je Michael Caine prav na vrhu seznama. Pa ne le zato, ker ima ta legendarni britanski igralec za seboj dolgo, bogato in uspešno kariero in se lahko z njim pogovarjate dolge ure, temveč tudi zato, ker sodi med najbolj šarmantne, najduhovitejše, najbolj odprte in najbolj sproščene slavne osebe, s katerimi sem se pogovarjal. Stara šola!
Michael Caine je na pragu osemdesetih let, vendar še vedno snema z enakim navdušenjem. Morda niste vedeli, da ima sir Caine tudi nekaj romske krvi in da se lahko za videz plavolasca zahvali svoji svetlolasi materi. »Oče mi je pogosto dejal, da je moj pravi oče starec, ki po hišah raznaša mleko ...« (smeh) v duhovitem stilu navrže Caine. »Moje pravo ime je Maurice. Pri Romih je vsem najstarejšim sinovom ime Maurice. Tudi moj oče se je imenoval Maurice in tudi moj ded je bil Maurice,« razkriva legendarni igralec, čigar pravo ime je Maurice Joseph Micklewhite.
Kariero eneganajvečjih britanskih igralcev so zaznamovali vzponi in padci. Prvo veliko vlogo je dobil šele pri tridesetih letih v filmu Zulu (1964). To je bil začetek velike kariere in vrste uspešnih filmov, ki jih je posnel v šestdesetih (Alfie, Italijanska misija, Bitka za Britanijo) in sedemdesetih letih (Ubijte Carterja, Mož, ki je želel postati kralj, Most predaleč).
Vrhunec kariere je dosegel leta 1986, ko je dobil oskarja za stransko vlogo v komični drami Woodyja Allena Hannah in njene sestre. Sledil je padec in svojevrstno tavanje do sredine devetdesetih let (»Ni ga filma, v katerem Caine ne bi hotel nastopiti,« so govorili), nato pa si je spet povrnil ugled z vlogo v drami Hišni red (The Cider House Rules), za katero je leta 1999 dobil svojega drugega oskarja, tokrat za glavno vlogo. To je bila napoved njegove druge uspešne kariere, ki še vedno traja.
Beremo, da ne boste več nastopali v glavnih vlogah. Je to napoved konca kariere in odhoda v pokoj?
Ne, ne, ne bom se še umaknil. Rad imam svoje delo in še vedno me veseli stati pred kamero. Nisem rekel, da ne bom več igral v glavnih vlogah, dejal sem, da ne bom nastopal v glavnih vlogah, če ne bom imel niti dneva počitka! Novinarji vedno malo prikrojijo resnico, da se časopis bolje prodaja. (smeh) Ne morem več nepretrgoma delati vse dneve in noči. To je postalo prenaporno. Imam to srečo in status, da lahko delam, kadar hočem, in izbiram vloge, ki me resnično zanimajo. Denar zame ni več pomemben. Preberem veliko scenarijev, imam veliko ponudb. Večino jih zavrnem, ker me ne zanimajo.
Kaj vas po tako dolgi, uspešni in bogati karieri še vedno zadržuje pred kamerami?
Igranje! Igranje ni samo delo, to je poklic, ki ga nikoli do konca ne obvladate in vas zato nenehno sili k temu, da si želite še naprej delati. Še danes vidim izzive v vlogah, ki jih do zdaj nisem igral, izzive z režiserji, s katerimi do zdaj nisem delal, z izvirnimi scenariji in zgodbami, ki jih nisem poznal. In ves ta čas se še vedno učim in si prizadevam biti boljši kot prej.
V čem je skrivnost dobre igre?
Zame je dobra tista igra, v kateri igra in igralec izgineta, tako da ostane zgolj oseba določenega filmskega dela. To je vrhunska igra! Ko kdo, ki je gledal katerega od mojih filmov, pravi: »Michael Caine je izvrsten igralec!«, to pomeni, da nisem bil dovolj prepričljiv in da svojega dela nisem dovolj dobro opravil. Dobra igra je takrat, ko postane igralec neviden, ker v celoti prevlada lik, ki ga igra.
Imate še vedno dober spomin? Si besedilo zapomnite tako dobro kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti?
Veste, kaj vam bom rekel? Napisal sem avtobiografijo in nato tudi njeno nadaljevanje. Zanimivo je, kako deluje naš spomin. Založnik mi reče: »Napiši avtobiografijo, to bo ljudi zanimalo.« In jaz ves srečen sedem in začnem razmišljati, nato pa spoznam, da se polovice stvari iz otroštva in zgodnje mladosti sploh ne spominjam. (smeh) Vse skupaj je nekje v malih možganih, vendar nikakor ne pride na površje. Nato pa se spomnite neke bistvene stvari in potem se stvari usujejo kot plaz. Spomini se nezadržno vračajo. Prav tako je z igranjem in besedilom. Zapomnite si tisto bistveno na sceni in okoli tega gradite.
O čem pišete v nadaljevanju avtobiografije?
Knjiga se začne takole: »Hollywood ni tisto, za kar sem ga imel. To mi je postalo jasno, ko sem prišel tja. Na prvem mestu ni 'holly' (sveto), prav tako pa tudi ni 'woods'« (gozdov). Ha, ha, ha! V nadaljevanju se bolj ukvarjam z osebnimi izkušnjami iz profesionalnega življenja in zanimivimi zgodbami iz moje igralske kariere, z ljudmi, ki sem jih spoznal in srečeval, s filmi, ki sem jih snemal. Knjiga se nadaljuje tam, kjer se je prva končala. Z mojim naslednjim filmom Kri in vino (Blood and Wine), ki sem ga posnel z Jackom Nicholsonom. To je bil zelo pomemben film in zelo pomemben trenutek v moji karieri, ker sem razmišljal o tem, da bi se umaknil iz filma. Živel sem v Miamiju, kjer sem imel restavracijo, v Londonu sem imel sedem, osem restavracij ... Bil sem pred igralsko upokojitvijo. Spominjam se, da sem enega za drugim posnel štiri bedaste filme, še kakšnih deset bolj bedastih pa sem zavrnil. Če se ne bi pojavil Jack s predlogom, da posnameva film Kri in vino, ne vem, kaj bi bilo z mojo kariero.
Še večja prelomnica je bil oskar za vlogo v filmu Hišni red nekaj let pozneje ...
Da, med snemanjem filma Kri in vino sem spoznal Harveyja Weinsteina, ki ga imam še danes za svojega najslabšega prijatelja. (smeh) Z njim sem najprej posnel Little Voice, ki mi je prinesel nagrado bafta, kar je britanski oskar, nato pa še Hišni red, ki mi je prinesel nagrado Ameriške akademije. Po teh dveh nagradah je moja kariera spet oživela, in kot vidite, sem še vedno tukaj. Pa ne le to: moja kariera se je celo spremenila: iz filmskega junaka sem postal glavni igralec. Nisem bil več Michael Caine, zvezda velikega ekrana, temveč Michael Caine, tolmač glavnih vlog, ki je v vsakem filmu igral povsem drugačno osebnost. To je velika razlika. Ko ste filmska zvezda, se vloga prilagaja vam, ko ste filmski igralec, pa se vi prilagajate vlogi.
Ali danes razmišljate o igralski upokojitvi?
Kot sem že povedal, me igranje še vedno zelo veseli. Vsaka nova zanimiva vloga me osreči, vendar leta tečejo in zanimivo je, da to ugotovite ne ravno prijetno. Jaz sem to »klofuto« dobil, ko sem neko ponudbo zavrnil tako, da sem producentu dejal, da je vloga premajhna in me zato ne zanima, on pa mi je odgovoril: »Preberi dialoge za očeta, ne za ljubimca ...«
Ali kaj v življenju obžalujete?
Ne. Ne morem se spomniti nobene pomembnejše stvari, ki bi jo obžaloval. Celo če bi se spomnil nečesa, mi vse skupaj ne bi bilo dosti mar, kajti ko se postarate, vam postane za vse vseeno! To je fantastičen občutek. Jebe se vam za vse, ker veste, da si to lahko privoščite! Ljudje me sprašujejo, zakaj sem storil to ali ono, zakaj sem snemal slabe filme, ker je bilo tudi nekaj takšnih, jaz pa jim odgovarjam: »Ne vem, se ne spominjam, mi je pa tudi vseeno ...«
Kako v zrelih letih ohranjate telesno kondicijo? Filmske vloge so pogosto fizično zelo zahtevne ...
Vsak dan prehodim od pet do šest kilometrov, poleg tega se redno ukvarjam z vrtnarjenjem, kar je fizično dokaj zahtevno delo. Z ženo pridelujeva različno sadje in zelenjavo na šestih hektarih in pol, imava pa tudi več toplih gred. Pravzaprav imava 21 hektarjev zemlje, a kdo, hudiča, bi vse to obdeloval! (smeh) Imava tudi zelo veliko rož.
Omenili ste, da ste lastnik vrste restavracij v Londonu. Je to zgolj poslovno vlaganje denarja ali ste tudi strasten gurman?
Hrana je ena od mojih velikih življenjskih strasti. Moja mama je bila kuharica. Nismo bili bogata družina in zelo veliko časa sem preživel z njo v kuhinji. Gledal sem jo, kako za bogataše kuha zelo fino hrano, ki si je mi takrat nismo mogli privoščiti. Tako se je začel v meni že od zgodnjega otroštva razvijati občutek za prefinjeno hrano in kuhanje. Danes v moji družini vsi kuhamo, čeprav si lahko privoščimo kuharico, ki nam kuha. P
Poročeni ste že 36 let. Imate nasvet za dolg in uspešen zakon?
Imam: ločeni kopalnici! Včasih, kadar sva na poti, se nama zgodi, da soba ali apartma, v katerem stanujeva, nima dveh kopalnic. Prava mora! (smeh) Takrat imam vse svoje stvari v majhnem stranišču za goste, kjer so le straniščna školjka, majhen umivalnik in ogledalo.
