Mini arhitektura

Oblikovalec in upokojeni profesor Saša J. Mächtig (r. 1941) sodi med najpomembnejše slovenske ustvarjalce v industrijskem oblikovanju. Leta 1984 je bil tudi eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani.

Saša J. Mächtig se je leta 2012 upokojil, leto zatem pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja za njegov življenjski prispevek k razvoju univerze. Je avtor kultnega slovenskega kioska z uradno oznako K67 iz leta 1966, ki je v zlatih časih socializma predstavljal urbani ulični prostor številka ena. Kiosk je kot nekakšna mini arhitektura z nezgrešljivo vizualno navzočnostjo pomembno estetsko in družbeno zaznamoval podobo slovenskih in drugih srednjeevropskih mest. V muzeju za arhitekturo in oblikovanje so včeraj odprli pregledno razstavo z naslovom Saša J. Mächtig: sistemi, strukture, strategije, s katero predstavljajo prvi obširni pregled njegovih še danes aktualnih del.

Kiosk K67 (izdelovalo ga je podjetje Imgrad) je imel pomembno mesto v uličnem življenju prebivalcev mest – v njih so mnogi kupovali tobačne izdelke in časopise, ulično hrano in sladoled, plačevali parkirnino, kupovali smučarske karte, popravljali čevlje in si naredili dvojnik ključev od stanovanja. V njem je med varovanjem križišč svoje zavetje iskal »miličnik«, na reškem stadionu pa so jih postavili celo vrsto, da so med nogometnimi tekmami rabili kot komentatorska mesta za novinarje tujih in domačih televizij in radijev.

Prvič je bil kiosk strokovni javnosti predstavljen leta 1968 na razstavi slovenske arhitekture. Leta 1970 je bil sprejet v zbirko newyorškega muzeja za sodobno umetnost (MoMA). »Sistem K67 je izpostavil komercializacijo prostora kot pomembno urbano vrednoto. To ni bila samo formalna, ampak tudi vsebinska invencija, bil je živ laboratorij ob pravem času na pravem mestu,« je ob razstavi povedala umetnica Marjetica Potrč. Za kiosk in za sistem avtobusnih postajališčnih zavetij Euromodul je Mächtig prejel zlati medalji BIO leta 1973 in 1981.

Na pobudo Ljubljanskega potniškega prometa, v izvedbi podjetja Europlakat in ob sodelovanju MAO si bodo obiskovalci razstave lahko ogledali – po originalnih načrtih avtorja – obnovljeno postajališče končne postaje mestnega avtobusa št. 20 in 22. Sistem postajališčnih zavetij, zasnovan leta 1976, je danes pomembna zapuščina, od nastanka naprej pa so ga uporabljali tako za mestna, primestna, regionalna kot tudi mednarodna potniška postajališča po celotni Jugoslaviji. Oba serijska industrijska izdelka sta bila mednarodno tržno nadvse uspešna – kar 7500 kioskov je bilo prodanih zunaj države. Poleg teh dveh so Mächtigovi odmevni oblikovalski dosežki tudi zbiralniki koristnih odpadkov Ekos, s katerimi je Slovenija orala ledino v ločevanju odpadkov, omarice za oglaševanje kinoprograma, telefonski dušilniki, koški za smeti žaba, v določenem trenutku kontroverzen letni paviljon kavarne Evropa v Ljubljani ter drugi elementi cestne opreme.

Za Mächtigovo ustvarjanje je bil vedno značilen sistemski (sestavljivi) pristop, saj so objekti oblikovani kot del širšega sistema, ki se lahko razvija, raste in spreminja, kar je v kontekstu oblikovanja ulične opreme, ki ji je posvetil večino svojega aktivnega časa v oblikovanju, bistveno. »Večina ljudi pozna njegov kiosk K67, ključen za njegov opus pa je sistemski pristop pri načrtovanju tako metodologije dela, modularnih objektov kot oblikovalskih strategij,« poudarja kustosinja Maja Vardjan.

Za Mächtiga je bilo ključno opazovanje dinamike mestnega življenja in njegovih prebivalcev. Da bi bile te stvaritve uresničene, pa se je vživel tudi v vlogo menedžerja, analitika in tržnika. »Kioski, telefonski dušilniki in koši za smeti so le najbolj prepoznaven del opusa Saše J. Mächtiga, a pomembnejše od njih je dejstvo, da se je avtor skupaj z delovno skupino pionirsko lotil področja urbanega prostora, ki je bilo celovite oblikovalske intervencije res potrebno,« je ob razstavi zapisala kustosinja Špela Šubic. Bil je tudi izjemen organizator, saj si je zelo prizadeval, da bi slovensko oblikovanje povezal z mednarodno oblikovalsko javnostjo. »V letu 1992 mu je uspelo organizirati in izvesti 17. mednarodni kongres ICSID (International Council of Societies of Industrial Design) s tristo tujimi gosti v času razpada države, desetdnevne vojne, menjave treh vlad, ekonomske krize in spremembe družbenega sistema,« je povedala dr. Barbara Predan.

Do tega, za Slovenijo prelomnega časa je Mächtig kritičen, saj današnja slovenska oblikovalska praksa in stanje industrije dobrih dvajset let kasneje kažeta, da bleščeči načrti in tisočletne sanje naših dedov njihovim vnukom in vnukinjam niso koristili. Ravno nasprotno: »Slovenija si mora pomagati z modrostjo in realizmom, ki nas/jo je zapustil leta 1991, ker nis(m)o dojeli, da nas bo v EU samo 0,39 odstotka in nas bo še manj, kadar nas bo v EU še več. V EU seveda verjamem. Sicer pa nas je bilo v Jugi morda za osem odstotkov, pa smo bili vodilni na vseh področjih, najbolj razviti in inovativni. Obvladovali smo gospodarstvo, kulturo in politiko z majhno specifično maso. Svoje elitnosti in naboja mlade, domnevno bistre male države nis(m)o znali vzeti kot izhodišče, da bi v Evropi ohranili dinamiko, ampak smo se vrnili k Mazzinijevi tezi, da 'so uporni kmetje res zavzeli grad, a z lastnino niso znali ravnati in so ga zakurili'. Tako smo 'popušili'.«

Saša J. Mächtig je s svojim delovanjem na akademiji v javnosti vzpodbujal razprave in poudarjal pomembnost povezovanja znanja univerze z gospodarstvom in industrijo. »Sam sem ves čas dojemal svoje delovanje kot večplastno prepleten proces. Zato taka kompleksnost interesov in razpon med arhitekturo in oblikovanjem, med strokovno prakso in teorijo, med osebnim in javnim, da bi se na koncu, po Branziju, izpostavila največja draž, ki ni v končnih izdelkih, ampak v dejanjih nastajanja, ne toliko v rezultatih kot v procesih, ki sem jih imel priložnost preučevati in raziskovati pri delu s študenti,« je povedal o nujnosti multidisciplinarnosti v oblikovanju. Razstava bo odprta do 3. aprila 2016. •