Tiskane izdaje
Po odhodu Marca Jacobsa konec leta 2013 je krmilo modne znamke Louis Vuitton prevzel francoski modni kreator Nicolas Ghesquière, ki je prej več let delal za špansko znamko Balenciaga. Marca 2014 je postavil na ogled svojo prvo kolekcijo in odtlej modni svet vsako sezono z nestrpnostjo pričakuje, kaj bo ponudil tokrat. Tako kot Jacobs tudi Ghesquière velja za modnega reformatorja, za avantgardista, ki postavlja nove standarde v modi, veter, ki obrača modne plašče v nove smeri. Kolekcija za počitnice 2016, ki jo je predstavil maja, morda ni najbolj tipična za njegov prestižni avantgardni slog, namenjen bogatim strankam, verjetno zato, ker imajo tudi bogataši pravico, da se vsaj na počitnicah nekoliko razpustijo ...
Poigravanje s kroji in trendi ga je uvrstilo med modne vizionarje. V njegovem modnem dosjeju beremo, da ga je leta 2000 modna televizija VHI/Vogue Fashion Awards razglasila za najbolj avantgardnega kreatorja, leta 2005 ga je revija Time uvrstila na seznam stotih najvplivnejših ljudi, leta 2007 pa ga je francoska vlada imenovala za viteza umetnosti. Kakšne smernice Nicolas postavlja s svojo novo kolekcijo za počitnice 2016 za Louis Vuitton, je težko ugotoviti, saj je edino, kar je mogoče reči po ogledu fotografij z modne revije na posestvu pokojnih zvezdnikov Boba in Dolores Hope v Palm Springsu v Kaliforniji, da je nova moda zelo slikovita, kompleksna in ima veliko obrazov. O Nicolasu pravijo, da kreira tisto, kar bo modno šele čez nekaj let, kar nakazuje tudi netipična kulisa njegovega zadnjega modnega šova ob bazenu omenjene kalifornijske futuristične vile. Modni strokovnjaki mu pripisujejo izjemno modno rahločutnost, trdijo, da ima odličen občutek za trenutek ...
Če ima Ghesquière takšen nos za vsakdanje življenje, ki ga živimo, potem je zelo očitno, da je splošno počutje javnosti, celo njenega višjega razreda, v drugem desetletju 21. stoletja kaotično.
Če pogledamo na modno pisto pod betonskim šotorom, nam hitro pride na misel, da smo v resnici v brezizhodnem položaju, ki se zdi podoben vsakdanji situaciji, ko tipična sodobna ženska stoji pred lastno garderobno omaro in se obupano sprašuje, kaj naj obleče. Nicolasov odgovor bi lahko bil: vzemi prvo obleko, krilo ali hlače z obešalnika, ki ti pade v oko, dodaj prvi pulover ali bluzo s police ter vrzi čezenj suknjič, katerikoli, lahko tudi tisti, ki si ga kupila pred petimi leti na potovanju po Finski ali Portugalski s Paasilinnino knjigo v kovčku.
Nova moda s podpisom Nicolas Ghesquière je namreč vsaj na prvi pogled zelo folklorna, enostavno potegnemo vzporednice s finskimi oblačilnimi navadami, še posebno s tistimi iz vikinških časov, kot kaže, denimo, oranžna obleka do tal z naramnicami in razporki ob straneh, skupaj povezanimi s trakci. Na španski ali portugalski slog oblačenja pa namigujejo kratki suknjiči z vezenimi našitki in trakci za zavezovanje, ki spominjajo na razkošna in pisana oblačila kultnih toreadorjev.
Po takšni reviji bi Nicolasa brez slabe vesti lahko razglasili za glavnega kostumografa Vojne zvezd ali katere druge znanstvenofantastične ameriške sage, v katerih ključni protagonisti sveta prihodnosti nosijo nekakšna meniškim kutam podobna oblačila iz srednjega veka. Pogled v Palm Springs pod tisti betonski obok, ki spominja na vesoljsko ladjo, je skoraj zadosten dokaz za takšno sklepanje.
Seveda je stvari mogoče razumeti tudi drugače, kot pravi Ghesquière, je vsaka klasika bila nekoč revolucija – kot, denimo, krilo do kolen in škatlasti suknjič do pasu, s katerima je modo prestrelila Coco Chanel v dvajsetih letih 20. stoletja, ali ženski hlačni kostim, ki ga je Yves Saint Laurent uveljavil v šestdesetih. Tudi Coco je trdila, da je z novim, preprostejšim načinom oblačenja ženskam dala svobodo, jim vrnila njihova telesa, utrujena od obilice čipk, steznikov, spodnjega perila in podlog, za kar so skoraj vedno potrebovale pomoč pri oblačenju.
Tudi Cristobal Balenciaga, že dolgo pokojni francoski modni kreator španske krvi, kjer je blestel Ghesquière, je veljal za ključnega inovatorja v modi, kar je dosegel zlasti s svojim volumnom, to je razširjenimi rameni in odsotnostjo pasu, oblačili skratka, ki so ženskam omogočila svobodnejše gibanje. Boj za svobodo v ženskem oblačenju se zdi ena ključnih smeri v modni reformaciji, pri čemer pa je, kot pravi Ghesquière, treba poznati pravo mero in razmerja – med starim in novim ali novim in večnim ...
Modna hiša Louis Vuitton, ki je za svojega vodjo angažirala najbolj avantgardnega oblikovalca ta hip, denar namreč služi predvsem s trdo klasiko – to je z legendarnim zlato rjavim potiskom geometrijsko pravilno razvrščenih rožic v krožcih in križcih, pomešanih z logotipom prepletenih črk L in V ter z znamenito in enostavno šahovnico. Zdaj gremo lahko v nasprotno smer, morda so se ženske naveličale enostavnosti in hočejo pri oblačenju malo več cirkusa, več teže, dobesedno in metaforično.
Star je 43 let, rodil se je na severu Francije in v modo zašel pri petnajstih letih. Po študiju mode je najprej delal kot vajenec v ateljeju še enega prevratnika, Jeana Paula Gaultierja. Leta 1995 se je pridružil modni hiši Balenciaga in tam že v dveh letih napredoval na položaj vodje oblikovanja. Znan je po tem, da zna bistroumno kombinirati surovo futuristično silhueto in pariški šik.
Oblikovalčeva naloga je, da vedno preseneča, izziva, navdušuje in zabava, in pri tem mu je dovoljeno uporabljati vsa sredstva. Ghesquière ve, da sodobni potrošniki zahtevajo veliko več od kultnega logotipa na majici, za katerimi so ponoreli v devetdesetih, čeprav je ta kot statusni simbol še vedno pomemben. Magija logotipov se umika, potrebne so nove interpretacije, nove zgodbe, kajti modni stroj tako kot vsak drug zahteva stalen dotok svežega goriva.
