Tiskane izdaje
V središču Los Angelesa so pred dnevi odprli nov muzej sodobne umetnosti, v katerem bo na ogled zbirka umetnin zakoncev Elija in Edythe Broad, ki sta financirala tudi gradnjo muzeja. Njuna umetniška zbirka velja za eno najpomembnejših zbirk povojne in sodobne umetnosti na svetu in je ocenjena na dve milijardi dolarjev. Milijarderja in filantropa Eli in Edythe Broad iz Los Angelesa sta zbiralca umetnin že več kot 50 let, v njuni zbirki je okrog 2000 umetniških del dvestotih umetnikov, med njimi Jean-Michela Basquiata, Roya Lichtensteina, Josepha Beuysa, Andyja Warhola, Jasperja Johnsa, Cya Twomblyja, Roberta Rauschenberga, Salvadorja Dalija, Joana Miroja, Damiena Hirsta in drugih.
Poleg slik je v zbirko vključena tudi večja skupina del ameriške fotografinje Cindy Sherman. Zakonca Broad se ponašata tudi z obsežno zbirko del sodobnih nemških umetnikov, med njimi Georga Baselitza, Anselma Kieferja in Imija Knoebla. Dvainosemdesetletni Eli Broad je ponosen, da je pomagal financirati vrsto kulturnih ustanov, med katerimi so Los Angeles County Museum of Art, Museum of Contemporary Art in zdaj še muzej, ki sta ga zakonca na kratko imenovala Broad. Kot je povedal Eli Broad, je gradnja novega muzeja trajala dalj časa, kot sta pričakovala, in bila dražja od napovedi, vendar je bilo vredno čakati. Z novo arhitekturno mojstrovino sta dobila dom za svoje umetnine – tako se jima je izpolnila velika želja, da bodo ljudje lahko uživali ob njihovem ogledovanju.
Vse od leta 2008 sta zakonca Broad v okviru umetniške fundacije, ki sta jo sama ustanovila, tehtala možne lokacije, ki bi bile primerne za gradnjo novega muzeja sodobne umetnosti v mestu. Marca 2010 je bila izbrana sedanja lokacija na Grand Avenue poleg Disneyjevega avditorija v okrožju Santa Monica. Za gradnjo muzeja je bil leta 2010 razpisan natečaj, na katerem so šest arhitekturnih birojev povabili, naj predstavijo svoje okvirne načrte.
Med njimi so bili priznani nizozemski arhitekt Rem Koolhaas, švicarski tandem Herzog & de Meuron, francoski arhitekt Christian de Portzamparc, japonski par Rjue Nišizava in Kazujo Sedžima iz biroja Sanaa ter skupina Diller Scofidio + Renfro iz New Yorka, ki je bila na natečaju tudi izbrana. »Z odprtjem muzeja Broad bo Los Angeles postal prestolnica sodobne umetnosti,« je dejal Eli Broad in dodal, da ima mesto zdaj več površin, namenjenih sodobni umetnosti, kot katero koli drugo severnoameriško mesto. Ogled stalnih zbirk v muzeju bo brezplačen, zaračunavali pa bodo začasne posebne razstave. Za takšno politiko sta se zakonca odločila, ker želita, da bodo umetnine na ogled najširši javnosti.
Muzej so načrtovali v arhitekturnem biroju Diller Scofidio + Renfro iz New Yorka, ki ga vodita Elizabeth Diller in Ricardo Scofidio. Arhitekta sta znana po tem, da se poleg resnega projektiranja veliko ukvarjata z arhitekturo v umetnosti v obliki različnih videoinstalacij. Muzej je sestavljen iz dveh vsebinsko ločenih delov, kar določa oblikovanje arhitekturne podobe. Za izhodišče oblikovanja sta arhitekta postavila koncept »shrambe oziroma depoja in pajčolana, ki predstavlja galerijski del«.
Naloga za biro ni bila lahka, pa ne zgolj zaradi slovesa Los Angelesa in bogatije, ki je tu zbrana na kupu – najtrši oreh, ki so ga arhitekti morali streti, je bil »najboljši sosed«. Futuristično oblikovana stavba namreč stoji tik ob še eni arhitekturni poslastici sodobne arhitekture, glasbeni dvorani Disney Music Hall, ki jo je leta 2003 postavil zvezdniški arhitekt kanadskega rodu Frank Gehry. Ob tako odlični konkurenci je razumljivo, da so si v biroju pošteno belili glave, kaj narediti, da bodo kos Gehryju, obenem pa vse skupaj ne bo videti neokusno in bahaško.
Za začetek so se odločili za barvo – izbrali so fasado v snežno beli barvi, ki se lepo poveže z Gehryjevim srebrnim kovinskim monstrumom, obenem pa ga ne želi premagati. Enako idejo komplementarnosti so izbrali tudi pri formi. Povzeli so Disneyjeve ostre trikotnike in jih uporabili kot osnovno formo v svoji asimetrično zasnovani arhitekturi, ki stavi na dinamičen dialog z Gehryjem in seveda umetnostjo. Omenjene trikotnike so podaljšali in jih tako spremenili v romboide, vseh skupaj je 2500. Izdelani so iz pleksi stekla in spominjajo na orjaško satovje, ki sloni na 650-tonski železni konstrukciji. Izmed 2500 romboidnih panelov je 318 strešnih oken, drugi so slepi.
Hiša v treh nadstropjih se razprostira na okrog 11.000 kvadratnih metrih. Osrednji del muzeja predstavlja depo, kjer so shranjene zbirke, ki trenutno niso na ogled v okviru razstav, in umetnine, sposojene od drugih ustanov, ki še čakajo na postavitev. Prostori, ki niso na ogled obiskovalcem, običajno vzbujajo nelagodje, zato so arhitekti predvideli nekakšna razgledna okna, skozi katera je mogoče vanje vsaj pokukati. Takšen vpogled v zbirke zagotavlja oblikovanje občutka globine in zadoščenje osnovni radovednosti.
Depo je z vseh strani ovit v »pajčolan« oziroma fasadni ovoj, ki predstavlja zračno konstrukcijo v obliki satovja – konstrukcija tega sledi tehniki zgibanja papirja origami. Ta ni zgolj dekorativna, temveč omogoča prepuščanje naravne svetlobe skozi ozke okenske line v obliki romboidov tudi v galerijske prostore. Nekonvencionalna fasada, ki so jo arhitekti sami razglasili za pajčolan, se je izkazala za zelo kompleksno tudi zaradi izdelave in montaže, kar je vodilo v zamude pri končanju del – načrtovali so namreč, da bodo muzej lahko odprli že leta 2014. Pred njim se razprostira trg na 2200 kvadratnih metrih, ki ga je biro Diller, Scofidio + Renfro načrtoval v sodelovanju s krajinskim arhitektom Walterjem Hoodom. Plazo krasi tudi oljčni park, ki daje zgradbi mediteranski pridih.
Premoženje zakoncev Broad je ocenjeno na sedem milijard dolarjev – Eli Broad je obogatel z gradnjo primestnih stanovanjskih hiš. Skupaj z ženo Edythe umetnine zbirata že več kot 40 let. Prvo delo, ki sta ga kupila, je bila van Goghova risba, vendar sta se kmalu preusmerila na zbiranje del sodobne umetnosti, kar jima je omogočilo, da sta mnoge umetnike spoznala tudi osebno. Kot pravi Eli, najraje izbirata dela z družbenim in političnim nabojem.
