Tiskane izdaje
Ko se vsake kvarte odloči spregovoriti v angleščini, njena pripoved zahteva podnapise. Njen francoski naglas je tako gost, da ga moraš odkopavati z lopato. »I sink« namesto »mislim« in »zis« namesto »this« zvenita kot parodija iz katere od BBC-jevih komedij, a nista narejena. Američani jo obožujejo.
Ne razumejo niti ene samcate besede, ki pride iz njenih ust, poslušajo pa jo kot modnega preroka. Med nedavnim newyorškim tednom mode je poskrbela za pravo obsesijo, ko je med intervjujem za New York Times namesto običajne kave srebala espresso z dvema kockama ledu. »Všeč mi je, ker me ob prvem požirku zmrazi po telesu,« je povedala. Zmrazi ali zbudi? Nikoli ne bomo vedeli.
Kofeinski pripravek se je v nekaj urah od objave članka kužno razširil po twitterju in postal najnovejša obsesija tistih, ki podobno kot ona ne jedo ničesar, kar pride prednje v trdnem stanju. Carine Roitfeld ni le kultna modna urednica. V njenem življenjepisu piše, da je izumila »pornošik« estetiko, ki se je s Helmutom Newtonom zdrgnila do vrhunca.
Bila je muza Toma Forda in menda prav zaradi njega pred dvemi leti izgubila položaj glavne in odgovorne urednice pariškega Vogua. Zanjo je bil ustvarjen lik povzpetniške Jacqueline Follet v Hudiču, ki nosi Prado. 57-letnica svojega priimka ne izgovarja s plebejskim ozkim »o«, ampak tako, da v njej zazveni francoska beseda za kralja – »roi-tfeld«. Kot polrusinja in polparižanka zna združevati francoski minimalizem z rusko trdoto, malo črno oblekico s škornji do stegen in kunastim pelcem.
Takoj po tem, ko so jo tistega usodnega decembra na Vogueu odslovili zaradi nespoštovanja pravil o vključevanju oglaševalcev na naslovnico – uradno je odpoved dala sama –, je napovedala, da bo enkrat ustvarila svojo revijo. »Čas je za nekaj novega,« je takrat zapihala skozi vranje lase, ki ji ves čas silijo na obraz. Rigidnost ustvarjanja največje modne biblije ji je prirezovala krila, zato je spakirala kovčke in jih poslala v New York.
Tam jo je odprtih rok že čakal Stephen Gan, kreativni direktor ameriškega Harper's Bazaarja in lastnik treh inovativnejših modnih revij na trgu, Visionaire in dostopnejših podaljškov V in V Man. Roitfeldovo je kmalu pohopsala tudi trgovina Barneys, kjer je ustvarila sezonske izložbe.
Potem je nad njeno ime legel sneg. Slišati je bilo, da bo postala babica in umirila svoj dnevni korak. Po nekaj gostujočih modnih zgodbah, kjer je nastopala v vlogi modne urednice na svobodi, sta s prijateljem Ganom pred kakšnim letom naposled napovedala revijo CR. CR za inicialki Carine Roitfeld, z obveznim pripisom »modna knjiga«, saj so strani vezane v tršo platnico, dalo pa naj bi se jo brati od spredaj ali zadaj, z dvema različnima naslovnicama, ki se združita nekje na sredini.
Ker so bili njeni stalni sodelavci, denimo fotograf Mario Testino, še vedno pogodbeno vezani na Vogue, je morala seznam zarotnikov sestaviti na novo. Poiskala je perspektivne mlade frizerje, vizažiste, fotografe, modne urednike, premamila še njihove asistente in osnovala novo družino.
Emmanuelle Alt, nekdanjo namestnico na pariškem Vogueu, je pustila kar tam. Odkar ji je mlajša kolegica speljala službo, dami menda nista spregovorili. Vojna »Balmainovih oprijetih kavbojk«, ki sta jih obe tako radi nosili, še vedno ni končana – in verjetno nikoli ne bo.
Ponosne Francozinje se predajo šele v smrti. Tudi zato je modna industrija dolge mesece težko pričakovala več podatkov o premierni izdaji modne knjige CR, a jim ni uspelo izvrtati ničesar. Skoraj do konca je urednici Carine Roitfeld uspelo vse podrobnosti zadržati zase. Še celo Ganovi najtesnejši uslužbenci niso imeli dostopa do njenega trdega diska v mreži.
Danes je jasno, da ena stran naslovnice prikazuje model Kate Upton, ki v rokah drži komaj izvaljene puhaste piščančke. Ko knjigo obrneš, vidiš punčko, kako z nasmeškom do ušes v rokah pestuje golega dojenčka. Za pripravo prve številke so se pogosto ozirali k živalskim mladičkom – prašičkom, osličkom in kužkom –, med človeškimi potomci pa ni uredničine vnukinje Romy. No, vsaj priznala tega še ni. »Preporod« je ključna beseda prve številke in zaznamuje uredničino viharno obdobje: prerodila se je sama, poslovno in osebno, svoje delo prestavila čez lužo, postala babica, hkrati pa želi prevetriti tudi ostarele principe, ki vladajo v modnih revijah.
Kar dela CR drugačno »modno knjigo«, je to, da avtorji/poznavalci pišejo v svojem materinem jeziku, ne generični angleščini, in da na začetku ne bo tistih nedležnih predelkov z novicami. Gole prsi se v prvi številki pojavijo le nekajkrat, pa še to v stranski vlogi, kajenje cigaret je prepovedano.
Karl Lagerfeld je za številko fotografiral Lindo Evangelisto, Stephanie Seymour in Carolyn Murphy sta pozirali kot heroinji Nouvelle Vaguea. Oblikovalec Tom Ford je zasnoval, napisal in fotografiral svojo lastno pravljico Lucho in Juliet, Amanda Harlech je pomagala stilirati, vnuk priznanega fotografa Richarda Avedona Michael pa je fotografiral eno od modnih zgodb.
S 150 stranmi dvostranskih oglasov, ki so razvrščeni po abecedi, ne ceni, se bo revija finančno pokrivala šele po kakšnem letu, zato je pomembno, da Roitfeldova še naprej sodeluje s kozmetično hišo MAC in pomaga v veleblagovnici Barneys.
Njena pisarna je kar hotelska soba v hotelu Standard East Village Hotel, ki ji jo je za pripravo revije podaril hotelir in dober prijatelj André Balazs. Ožja ekipa šteje le nekaj članov, v njo se je praktično nemogoče preriniti. Spomin na Brutovo izdajo pribočnice Altove še vedno skeli.
Ena zanimivejših reči v reviji je modna zgodba filmskega režiserja Luce Guadagnina, znanega po filmski uspešnici Jaz sem ljubezen s Tildo Swinton v glavni vlogi. Za CR je premierno fotografiral najbolj umetelne kose pariških Haute Couture kolekcij.
Ena od Lagerfeldovih kreacij za Chanel, ki si jo je Roitfeldova zamislila v zgodbi, je bila tako občutljiva, da je niso mogli prestaviti iz hišnega ateljeja in so jo na koncu morali fotografirati kar tam. Režiser in priložnostni fotograf Guadagnino se je tako dobro znašel v svoji novi vlogi, da je po vsaki posneti fotografiji glasno zaklical: »Rez!«, kot da bi še vedno režiral video posnetek.
Da se je med platnicami znašla tudi zgodba o obglavljenih kraljicah, ne bi smelo presenetiti nikogar, saj se v glavi gospe Roitfeld kopiči precej soli. Modna knjiga CR je čista zaušnica Roitfeldinim nekdanjim šefom. Če so mislili, da jo lahko strejo, obglavijo, oropajo življenjskega duha in kreativnosti, so se zmotili.
CR s polic ne bo letela z enako hitrostjo kot Vogue, bo pa z vsakim prodanim izvodom svetu sporočala, da se da preživeti tudi brez podpore gigantskega založnika. Recesijski časi so morebiti res najbolj naklonjeni tistim, ki znajo dobiček prepoznati še v kurjih nogicah, a so kot nalašč tudi za tiste druge, ki bodo ostali zvesti svojim kurjim nogicam in z njimi teptali še naprej. Če je nihče ne razume, ko govori v angleščini, niti ni tako zelo pomembno. Važno je, da jo slišijo.
