Tiskane izdaje
Ko je Christian Dior leta 1946 ustanovil svoj modni salon, si je svet komajda oddahnil od vojne, ženske pa so bile časom primerno oblečene skromno. Toda že s svojo prvo kolekcijo pred sedemdesetimi leti je zanetil pravo modno revolucijo, ki je prinesla razcvet ene še danes najslavnejših modnih hiš na svetu.
Bilo je 12. februarja 1947 ob 10.30 v salonu na pariški 30 Avenue Monatigne, ki ga je Dior odprl s podporo francoskega milijonarja, trgovca z bombažem Marcela Boussaca, ter ga razkošno opremil z ogledali in lestenci. Salon so za modno revijo okrasili še cvetličarji iz slavne pariške cvetličarne Lachaume, kamor je nekoč zahajal Marcel Proust, med gosti pa je bila tudi glavna urednica revije Harper's Bazaar, Carmel Snow, ki je močno verjela v Diorjev talent. Zaznala ga je že leta 1937 v obleki, imenovani Café Anglais, ki jo je zdizajniral za modnega oblikovalca Roberta Pigueta. Po ogledu Diorjevih svežih ženskih silhuet, širokih kril, stisnjenih pasov in privlačno skrojenih dekoltejev je vzkliknila: »Pa saj to je prava revolucija, dragi Christian! Tvoja oblačila so popolnoma novega videza!« Novica o tako imenovanem new looku se je nemudoma razširila še v ZDA in sprožila pravo navdušenje na obeh straneh Atlantika.
Tudi Bettina Ballard, modna urednica pri Voguu, ki se je po petnajstih letih poročanja o modi iz Pariza ravno nekaj mesecev pred tem vrnila v New York, je bila do tedaj prepričana, da evropsko modo ne čaka drugega kot zaton, po predstavitvi Diorjevih kreacij pa je geniju iskreno čestitala: »Bili smo priča revoluciji v modi kot tudi revoluciji prikaza mode.«
Povrniti privlačnost in zapeljivost
Samo dve leti po vojni je Diorju uspelo skreirati povsem samosvoj slog, s katerim je končal obdobje restrikcij, mračnosti, resnosti in uniformiranosti. Ženskam je želel povrniti privlačnost in zapeljivost, za katero je vedel, da globoko v sebi skrivajo tudi v najbolj dramatičnih okoliščinah. To je spoznal med drugo svetovno vojno v rodnem Granvillu, ko jih je opazoval med listanjem pariških modnih revij. Navdušene in vznemirjene nad modnimi smernicami so kar tekmovale, da bi si takšne obleke čim prej izdelale. »Želel sem, da bodo moje obleke oblikovane oziroma sestavljene po silhueti ženskega telesa. Poudaril sem pas, volumen bokov in dekolte. Da bi obleke držale obliko, sem skoraj vse tkanine podložil z bombažem ali svilenim taftom, s čimer sem obudil tradicijo, ki je bila dolgo pozabljena,« je pojasnil Dior. Prepričan je bil, da se slogi pojavljajo ciklično in da vsakih sedem let pride revolucionaren trenutek. Povojno leto 1947, je dejal, je bilo psihološko določen čas, da se povrne feminilnost. Sledil je načelu »narediti elegantno žensko še lepšo; narediti lepo žensko bolj elegantno«.
Najbolj slaven kos iz kolekcije 90 kreacij, ki ga je v nesmrtnost ujel fotograf Willy Mayward, je bil bel oprijet suknjič v kombinaciji s širokim plisiranim črnim krilom, spuščenim pod kolena, to pa je kot češnja na torti zaokrožal slamnik v obliki obrnjene sklede. Novi videz so dopolnili rokavice in zašiljeni salonarji s tanko nizko peto, ki so bili popolno nasprotje tistim z zaokroženo konico in klinasto peto, ki jih je nosila večina udeleženk modne revije v občinstvu. Ta novi videz, ki ga je Dior sam opisal z besedami »vrnitev k idealu civiliziranega veselja«, je hitro prodrl do žensk na vseh klinih družbene lestvice, tudi tistih, ki so si oblačila šivale same. Slavna igralka in pevka Marlene Dietrich si je naročila kar deset oblek tega novega modnega sloga. Že septembra 1947 je Dior v Dallasu v ZDA za svojo prvo kolekcijo prejel modnega »oskarja«, nagrado prestižne veleblagovnice Neiman Marcus, novembra 1948 pa je odprl prvi butik v ZDA na Peti aveniji v New Yorku.
Več kot tisoč ljudi
Že tedaj so morali na pariškem matičnem naslovu za modni posel urediti dodatna nadstropja, leta 1949 pa je Dior najel tudi prostore na sosednji Rue François 11b, 13 in 15. Sedem let po odprtju se je modna hiša Dior razprostirala čez pet nadstropij, premogla 28 delavnic in zaposlovala več kot tisoč ljudi, postala je povezan labirint več stavb na vogalu Avenue Montaigne in Rue François. Christian Dior si je pozneje tam poleg svoje pisarne uredil celo spalnico. Posla se je že v začetku lotil velikopotezno in drugače kot drugi ter bil že leta 1950 odlikovan z najvišjim državnim priznanjem, ordre national de la légion d'honneur.
Prepoznavnost mu je rasla tudi zaradi slavnih strank; med drugim je konec novembra 1951 britanska princesa Margareta v njegov pariški butik prišla naročit obleko za svoj 21. rojstni dan. Leta 1953 je skupaj z Rogerjem Vivierjem ustvaril svojo linijo čevljev po meri, odprl je tudi prvi butik v Caracasu v Venezueli in še istega leta priredil trimesečno turnejo modnih revij po štirinajstih državah Latinske Amerike. Leta 1954 je v čast princesi Margareti priredil modno revijo v Blenheimu v Angliji. Leta 1955 je najel komaj 19-letnega Yvesa Saint Laurenta za svojega prvega asistenta in predaval na pariški Sorboni. Postal je prvi francoski modni oblikovalec, ki se je 4. marca 1957 pojavil na naslovnici prestižne ameriške revije Time.
Toda aktivno življenje je očitno terjalo davek. Zaradi srčnega napada je umrl na počitnicah v Montecatiniju v Toskani 24. oktobra 1957 pri dvainpetdesetih letih. Po smrti je bil za njegovega naslednika oziroma umetniškega direktorja imenovan njegov asistent Yves Saint Laurent, ta pa je svojo zadnjo kolekcijo pod imenom Dior predstavil julija 1960 (za jesen/zimo 1960–61), potem pa krenil svojo pot. Na njegovo mesto je sedel Marc Bohan, ki je leta 1967 ustvaril prvo linijo baby Dior in ob obisku monaške princese Grace odprl prvi Diorjev otroški butik. Leta 1970 je ponudbo modne hiše razširil še s prvo moško kolekcijo in med drugim ustvaril poročno obleko za švedsko kraljico Silvijo.
Marca Bohana je leta 1989 zamenjal Italijan Gianfranco Ferré, ki se je v zgodovino hiše med drugim vpisal s torbico Lady Dior v čast princese Diane (leta 1995), za njim pa so žensko linijo kot kreativni direktorji krojili še John Galliano (od leta 1996), ki je pod imenom Dior med drugim oblikoval poročno obleko Melanie Trump (ta velja za eno najdražjih vseh časov in naj bi stala okoli 100.000 dolarjev); Raf Simons (od aprila 2012), lani pa je kreativna direktorica za linije haute couture, ready-to-wear in ženske modne dodatke postala Maria Grazia Chiuri, nekdanja kreativna direktorica pri Valentinu. Vsem sedmim velikim imenom v zgodovini Diorjeve modne hiše, ki sta jo Bernard Arnault in njegova investicijska družba prevzela konec leta 1984, se bodo letos in prihodnje leto poklonili s priložnostno izdajo omejene zbirke knjig (pri založbi Assouline). Prva je seveda o Christianu Diorju.
Najprej v diplomacijo, nato v umetnine
Zanimivo je, da Dior – rodil se je 21. januarja 1905 v Granvillu v Normandiji – kot mladenič ni imel namena postati oblikovalec oblačil. Za sina premožneža, ki si je bogastvo ustvaril z umetnimi gnojili, se je pričakovalo, da se bo podal v diplomacijo. Tudi študiral je politične znanosti na pariški univerzi, nato pa pri triindvajsetih letih pod vplivom umetniških prijateljev postal trgovec z umetninami. Njegova umetniška galerija naj bi bila menda med prvimi, ki je razstavljala dela nadrealistov, med njimi tudi Salvadorja Dalíja.
Kmalu zatem so se začeli vrstiti nesreče, ki so prizadele njegovo družino. V 30. letih sta umrla mama in mlajši brat, očeta pa je finančno zlomila gospodarska kriza. Tudi sam je moral zapreti svojo galerijo.
Potem ko ga je časnik Figaro Illustrated najel za ilustriranje tedenske strani, posvečene modi, so njegove skice klobukov hitro pritegnile pozornost in Agnès, slavna modistka na Place Vendôme, je pri njem naročila celo kolekcijo. Za kratek čas je oblikoval obleke za Roberta Pigueta – tedaj je nastala tudi obleka, znana pod imenom Café Anglais, potem pa je izbruhnila vojna in je bil vpoklican v francosko vojsko. Leta 1941 je znova delal kot modni oblikovalec, tedaj za Luciena Lelonga. »Z Balmainom nikoli nisva pozabila, da naju je Lelong naučil poklica sredi najhujših omejitev, obsedenosti z omejenimi količinami blaga in nenehnega strahu pred nenadnim zaprtjem,« se je pozneje spominjal eden najslavnejših francoskih oblikovalcev vseh časov. •
