Tiskane izdaje
Toda otroci se na Iliriji še vedno znajo igrati in navezovati prijateljstva, kot v starih dobrih časih. Najmlajšega, ki komaj ve, koliko je ura, pošljejo h kopališkemu mojstru vprašat, kdaj bo zagnal tobogan. Čez pet minut, kriči in teče, da bi bil prvi v vrsti. Starejše gospe razgrnejo brisače tja, kjer bo tudi ob sedmih, ko zaprejo bazen, sijalo sonce, in brez sramu vprašajo, ali bi jih namazal po hrbtu, ker do tja ne dosežejo z roko.
V petdesetmetrskem bazenu so speljane proge, od ena do pet, kjer lahko mirno plavaš. Na eni progi žabica, na drugi, kjer bodoči Damirji Dugonjiči trenirajo, pravi prsni slog. Upokojeni Boruti Petriči nabirajo preplavane dolžine v prostem slogu, na neoznačenih treh progah pa mamice spodbujajo svoje malčke, naj poskusijo plavati brez rokavčkov.
Zmagati za vsako ceno in važno je sodelovati – sta tukaj enako pomembna. In lulati v bazen, saj vsi plavalci lulajo, to je nekaj povsem naravnega, kot je povedal že največji plavalec vseh časov Michael Phelps. Klor tako ali tako ubije vse.
Priznam, po dopolnjenem 18. letu se nikoli nisem polulal v bazen, čeprav so me lani, ko sem se priključil ekipi, ki rekreativno trenira plavanje, v službi klicali Michael Phelps. Saj ni čudno, ko pa sem vsem v redakciji utrujal z visokim komolcem, se sprehajal s plavalnimi očali in brisačo okrog vratu, na obešalniku sušil kopalke po treningu, jim kazal zaveslaj pod vodo in na pisarniški mizi mahal z nogami. Dekleta so opazila moja široka ramena, jaz pa sem jim zrecitiral tisto Minattijevo o snidenju med materjo in sinom partizanom: »Zdaj komaj da te še spoznam. Saj si cel mož! Kako širok si v rame!«
Lanskega septembra pa je usekalo kot strela z jasnega. Pri prečkanju križišča me je zbil mladi voznik. Urgenca, slikanje in diagnoza: zlom desne lopatice. Najmanj mesec dni počitka, potem pa fizioterapija. Široka ramena vzhodnonemških plavalcev so se zožila v koščena ramena italijanskega kolesarja. To je bila moja druga kolesarska nesreča v dveh letih. Michael Phelps je bil passé, spet je bil in vzdevek Marco Pantani, ki sem ga dobil po prvem zlomu roke. Visoka sva tu nekje, le dobrih deset kilogramov imam več od slavnega kolesarja, znanega po zmagi na Giru in Touru, a tudi po številnih poškodbah.
Moja letošnja plavalna forma je daleč od lanske. Na junijskih počitnicah je bila voda premrzla za plavanje, na Iliriji sem zato nadomeščal zaostanek za ekipo, ki sem si ga nabral v mesecih na suhem. V službo še vedno hodim z velikim nahrbtnikom, v katerem so brisača, plavalna očala in kopalke. Če je lepo vreme, skočim po službi do moje Ibize, odplavam nekaj dolžin in kakšni gospe namažem hrbet. Pred kratkim sem na bazenu srečal trenerko plavanja: starejšega gospoda je učila plavati, od čistega začetka. Kot da bi se na stara leta učil brati. Eden najlepših prizorov letošnjega poletja.
Plavalna sezona na Iliriji se končuje. V začetku septembra, ko se odprejo šolska vrata, zaprejo bazen. Vsako leto napovejo, da bodo kopališče prenovili, potem pa je junija spet vse po starem. Ibiza v indijskem slumu.
