Moltenova GL7

V ligi NBA uporabljajo Spaldingovo, v evroligi proizvod blagovne znamke Nike, na evropskem prvenstvu, ki ga do 22. septembra gosti Slovenija, Moltenovo. Najboljši košarkarji stare celine si pri nas podajajo in skozi obroče mečejo žoge tega japonskega proizvajalca, narejene iz naravnega usnja, ki jih izdelujejo na Tajskem. V Slovenijo so jih pripeljali 160. Prispele so z dostavo DHL že v drugi polovici julija, poldrugi mesec, preden so z njimi začeli preigravati košarkarji 24 reprezentanc udeleženk na eurobasketu.

Uradna žoga Eurobasketa 2013 je Moltenov model GL7. Molten je podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo žog in športne opreme od konca 50. let prejšnjega stoletja. Prvič so se v košarki predstavili leta 1982 na devetem svetovnem prvenstvu v Kolumbiji, odtlej pa se njihove žoge uporablja na številnih mednarodnih tekmovanjih, vključno z največjimi – svetovnimi prvenstvi in olimpijskimi igrami. Molten je ekskuzivni dobavitelj za Mednarodno košarkarsko zvezo (FIBA), njegove žoge pa se pojavljajo tudi na azijskih tekmovanjih FIBA, ligaških turnirjih v Italiji, Litvi, Angliji, Grčiji, na Poljskem, Portugalskem, v Argentini, Urugvaju, Indoneziji, na Filipinih ...

GL7 je sestavljena iz 12 ploskev z dvema odtenkoma, ki žogi dajeta večjo vidljivost. Leta 2004 je FIBA na sestanku vodilnih v Parizu spremenila pravilnik, po katerem so bile v uporabi žoge z osmimi elipsoidi, obarvane v oranžno ali rjavo. Molten se je povezal z mednarodnimi oblikovalci pri podjetju Giugiaro Design, da bi oblikovali unikatne žoge po novih pravilih. Kljub novostim se značilne oranžne ploskve in črni šivi klasične košarkarske žoge niso spremenili. Novost pri GL7 sta dve svetlo obarvani črti, ki obdajata žogo. Kontrastne tople barve so oblikovalci izbrali, da bi košarkarji in gledalci žogi bolje sledili. Žoga z letošnjega eurobasketa velja tudi za visokotehnološko. Pri japonskem proizvajalcu so namreč izravnali njeno površino (blazinice) in šive. Izboklin ni več, s tem so igralcem omogočili boljši oprijem in izostren dotik, kar vpliva na stabilnejše mete in podaje, s tem pa hitrejšo igro. Z novimi, žogi prilagojenimi tehnologijami so tekme tako še zanimivejše, so novosti komentirali pri Moltenu.

Zgodba o košarki se je začela v ZDA. Učitelj športne vzgoje James Naismith je igro »izumil« leta 1891. Sprva se je na igrišču potilo po devet igralcev dveh ekip, igrali pa so jo z nogometno žogo. Šele pozneje se je pojavila prva različica današnje košarkarske žoge. Začeli so jo uporabljati, ko je Naismith poklical ustanovitelja podjetja Spalding, gospoda A. G. Spaldinga, in ga pozval, da bi oblikoval žogo za košarko. Spalding je ustvaril usnjeno, ki so jo držale skupaj vezalke. Leta 1948 so jih odstranili in pripravili nov model z manjšim obsegom. Štiri »rebra« je zamenjalo osem ploskev.

Čeprav so v drugih ligaških tekmovanjih uporabljali različne vrste žog, predvsem iz sintetične gume ali gumijastih materialov, ki so imeli v tistem času prednost pred usnjem, je vodstvo severnoameriške lige NBA prvič sprejelo Spaldingovo usnjeno žogo za uradno v začetku 80. let prejšnjega stoletja. Kmalu so se začele v ponudbi pojavljati nove, posebne vrste žog – za manjše košarkarje, srednješolske igralce in specifične za dvoransko ali zunanjo uporabo. Z leti so sledile izboljšave, tudi tiste, ki vpijajo potenje in preprečujejo drsenje.

Skoraj vse žoge so sestavljene iz nekakšnega gumijastega mehurja. Ovit je v sloje vlaken in pokrit z lepljivo površino, narejeno iz usnja, gume ali sintetičnih zmesi. V dvorani košarkarji uporabljajo usnjene, zunaj pa večinoma žoge iz gume ali drugih trpežnejših snovi. Zaradi podaj, odbojev in metov na koš mora biti žoga obstojna in lahka za prijem.

Pravilniki ligaških tekmovanj predpisujejo različne kriterije: točno določeno težo, pa zračni pritisk, odboj, obseg, barvo, izbrane materiale. FIBA se jih strogo drži. Na žogi morajo biti zapisani ime proizvajalca, serijska številka in logotip Mednarodne košarkarske zveze. Narejena mora biti iz pravega ali umetnega usnja, brez strupenih snovi in tistih, ki povzročajo alergične reakcije, tudi brez težkih kovin. Obseg žoge je med 749 mm in 780 mm, težka mora biti med 567 in 650 grami. Če jo vržemo z 1,8 metra višine, se mora odbijati vsaj 1,3 m v zrak.

Preden pride izdelek do parketa in v roke košarkarjev, pa mora prestati vrsto preizkusov. Odgovorni za test materiala ga opravijo z 20.000 odboji, pri katerih žoga ne sme nikjer spuščati zraka. Preverjajo tudi, kako se material obnaša na vročini. Žogo zaprejo za teden dni v prostor s 70 stopinjami Celzija; če se po tem žoga odbija enako kot pred prestajanjem vročine, nadaljuje preizkušanje na drugih ravneh. Pri testu ventila iglo vstavijo 100-krat v žogo in ta ne sme nikjer spuščati zraka. Žogo nato preizkusijo še med igro.

Proizvajalec žog mora biti v osnovi prijavljen pri FIBA, kar vključuje plačilo za testiranje žog (približno 3000 ameriških dolarjev), 13.000 dolarjev na leto pa prispeva z licenčnimi pristojbinami.

V priljubljeni oranžni žogi, ki je najbolj v središču pozornosti takrat, ko pade v koš, in za katero se podijo visokorasli mladeniči z astronomsko velikostjo stopal, se skriva veliko pomembnih podrobnosti, na katere ob spremljanju preigravanj, podaj in metov v obroč niti ne bi pomislili. Tudi ona torej skriva svoje bogastvo.