Moški imajo radi ... Jane Russel

Legendarna fotografija Jane Russel na seniku je postala del ameriške folklore. Vojaki med drugo svetovno vojno so si jo radi pripenjali in lepili na kakšno prosto površino v tovornjakih.

Objavljeno
03. marec 2011 17.24
Smilja Štravs, kult
Smilja Štravs, kult
Njene mere so bile 97-61-91, z višino 170 centimetrov pa je precej izstopala iz hollywoodskega povprečja. Moški so jo seveda oboževali. Soigralec iz filma Bledoličnik Bob Hope jo je imenoval »dve in edina Jane Russel« ter pristavil, da kultura pomeni sposobnost opisati Jane Russel in pri tem držati roke čim bolj ob telesu (svojem seveda).

Legendarna fotografija Jane na seniku je postala del ameriške folklore; vojaki med drugo svetovno vojno so si jo radi pripenjali in lepili na kakšno prosto površino v tovornjakih.

Ni bila prva seks ikona, bila pa je prva, ki so jo kot takšno iskali, našli in tudi vzgojili. S košarico D in popolno postavo je bila ustvarjena, da očara moške – in ženske. Odkril jo je producent Howard Hughes, ki je za film Izobčenec po vsej državi organiziral iskanje igralke, ki bi premogla primerno odrsko prezenco. Jane je našel pri svojem zobozdravniku, kjer je delala kot receptorka.

Njen oče je bil vodja pisarne, mama, ki je sicer poučevala izgovorjavo, je v mladosti nastopala v gledališču, kasneje pa je Jane vodila k uram klavirja in igre. Filmska hrepenenja je hči opustila, potem ko ji je pri šestinštiridesetih letih umrl oče in se zaposlila kot receptorka. Nad obratom usode, ki ji ga je ponujal filmski mogotec Hughes, je bila seveda navdušena in je takoj privolila, čeprav bistvo tega filma ni bilo v drami, temveč v košarici. Hughes je kostumografom naročil, naj za Jane izdelajo brezšivni modrček, ki bo omogočil naravno kipenje njenih prsi, tako da skozi lahno bluzo ne bo videti tradicionalnih opornih žic. To je bila seveda revolucija v »znanosti« podpiranja ženskega oprsja, zlasti ker je bilo pri Jane resnično kaj podpreti. Zanjo so naredili prvi t. i. »push-up« modrček, ki pa ga Jane, kot je kasneje priznala, med snemanjem filma sploh ni nosila, ker se je v njem počutila neudobno. Nadela si je kar svoj običajni modrček in ga na mestih, kjer bi se videla opora, ovila s papirnatimi robčki. Hughes, čeprav je bil kot režiser navzoč na vseh snemanjih, nikoli ni opazil razlike.

Film je bil posnet leta 1941, vendar se je zapletlo, ker za tiste čase preveč opolzki izdelek ni šel skozi t. i. Haysov zakon. Will H. Hays, nekoč predsednik republikanske stranke in prvi predsednik združenja ameriških filmarjev Motion Picture Association of America (MPAA), je napisal pravilnik, ki je določal moralno očiščenje in odsotnost pohujšanja v hollywoodskih filmih. Pravilnik je določal, da v filmih ne sme biti golote, vulgarnosti, opolzkosti, grdega vedenja, drog ali odkritih kriminalnih dejanj v nobeni obliki.

Prva zapoved Hughesovega Izobčenca pa je bilo oprsje Jane Russel in to je bilo za ameriško strogo moralo odločno preveč. Film ni prejel Haysovega blagoslova, kar je Howarda Hughesa, najbogatejšega moža v državi, ki ni bil vajen besedice ne, razbesnilo. Film je tako prišel na svetlo dve leti kasneje, pri čemer se je Hughes precej oznojil, ko je lastnike kinematografov prepričeval, da je film vredno vrteti prepovedi navkljub. Trnova pot prikazovanja se je nadaljevala vse do leta 1950, ko je film zaradi kontroverznosti in seveda Jane, ki se je kot igralka začetnica povsem dobro odrezala, le požel pričakovan finančni uspeh. Črno-beli vestern pa ni prišel na seznam kultnih ameriških filmov, saj je večina kritikov ocenila, da gre za precej dolgočasen izdelek, ki je vreden ogleda izključno zaradi nekaj scen, ki slavijo kaj drugega kot naravno bogastvo Jane Russel.

Usodo usodne Jane Russel je prvih nekaj let krojil Howard Hughes, ki je zapravil njen talent za vrsto danes pozabljenih filmov. Jane pa je znala zasijati na odru, če je le dobila priložnost. Prva nekontroverzna vloga se ji je ponudila, ko Ginger Rogers ni mogla nastopiti kot Calamity Jane v Bledoličniku. Jane se je v tej vlogi izkazala s talentom za komedijo in nastal je eden najbolj smešnih vesternov, dokler niso posneli Golih v sedlu. Kasneje je dvakrat nastopila z Robertom Mitchumom v gangsterski drami His Kind of Woman in grozljivki Macao ter še enkrat z Bobom Hopom v Sinu bledoličnika.

Svoj največji uspeh in filmski hit je posnela leta 1953 – v filmu 
je pela in plesala skupaj z Marilyn Monroe. V tem filmu je končno lahko uveljavila svojo »nemoralno« seksualno privlačnost kot najboljša prijateljica sicer prve seks legende Marilyn Monroe, ki ji je bila kot najbolj seksi rjavolaska dovolj dober par. Posebej imenitno se je odrezala, ko je v družbi čedne četice moških, ki jih je zmotila med telovadbo, prepevala »rada imam lep kos moškega« v pesmi Ain't There Anyone Here For Love (Ali ni tukaj nikogar za ljubezen), ki jo je posebej zanjo napisal Hoagy Carmichael (večino pesmi sta sicer z Marilyn odpeli v duetu). Kritiki so film Moški imajo raje plavolaske ocenili kot morda najbolj seksi muzikal v zgodovini hollywoodskega filma.

Kot pevka se sicer ni tako proslavila kot MM, je pa v vmesnem času, med eno in drugo filmsko vlogo, redno prepevala v baru Latin Quarter Club v Miami Beachu. Pela je tudi za radijsko postajo Kaya Kyserja in pogosto je s svojim pevskim triom ali kvartetom potovala po Ameriki skupaj s še eno seks ikono petdesetih Rhondo Fleming. Pesem Am I in Love? (Sem zaljubljena?), ki jo je v filmu Son of Paleface prepevala v triu z Bobom Hopom in Royem Rogersom, je bila nominirana za oskarja, posnela pa je tudi nekaj krščanskih pesmi. V šestdesetih je njena kariera zamrla; sama je povedala, da se je pač postarala in njeni filmi niso bili več uspešni. Posnela je nekaj reklam, zadnjič pa je nastopila leta 1970 v sicer čisto spodobnem akcijskem filmu Darker Than Amber.

Bila je trikrat poročena in je posvojila tri otroke. Svojih ni mogla imeti, potem ko so ji pri devetnajstih nestrokovno opravili splav. Ker je imela sama številne težave v postopku posvojitve, je ustanovila svetovno agencijo za posvojitev otrok, ki je v ZDA organizirala posvojitve otrok z vsega sveta. Prvi mož Bob Waterfield, igralec ameriškega nogometa, je bil njena srednješolska ljubezen, poročena sta bila 25 let.

Drugi, gledališki igralec Roger Barrett, je zaradi odpovedi srca umrl tri mesece po poroki, tretji, nepremičninski posrednik John Calvin Peoples, pa je umrl leta 1999, potem ko sta bila z Jane poročena 25 let. Po njegovi smrti je bila Jane osamljena, zato je prepričala nekaj prijateljev iz lokalne skupnosti, da je z njimi začela prepevati v lokalni mehiški restavraciji. Po letu in pol so nastopi več kot osemdesetletne ostarele zvezde potrebovali večji oder; Jane in njena spremljevalna skupina so se preselili v letališki hotel Santa Maria v Kaliforniji, kjer je do nedavnega prepevala dvakrat na mesec. »Vedno je govorila, da bo umrla v sedlu in da ne bo sedela doma in ostarela. In res se je zgodilo tako,« je povedala njena svakinja Etta Waterfield.

Moški imajo raje plavolaske
- kino napovednik

Ain't There Anyone Here For Love - iz filma Moški imajo raje plavolaske

His kind of Women - kino napovednik

Prizor iz filma Macao

Am I in Love? - pesem iz filma Sin bledoličnika