Moskovsko nakupovalno svetišče GUM praznuje 120 let

Na mestu, kjer so več stoletij dotlej barantali, so konec leta 1893 prvič v zgodovini določili fiksne cene ter odprli knjigo pohval in pritožb,v trgovski hram pa spustili tudi umetnost.

Objavljeno
05. september 2013 16.07
Saša Bojc, Kult
Saša Bojc, Kult

Moskovska nakupovalna galerija Gosudarstveni Universalni Magazin (GUM), kjer so se Moskovčani v času Sovjetske zveze drenjali v vrstah za romunske škornje in vzhodnonemške nedrčke, je zdaj prestižno nakupovalno središče, ki igra tudi na noto sovjetske nostalgije. Ta stavbo nasproti kremeljske palače s kremno fasado, ki so jo okronali s 16.000 kvadratnih metrov veliko stekleno streho, so odprli še v času carske Rusije 2. decembra 1893 in letos obhaja 120. obletnico obstoja, zaradi česar se bodo v naslednjih mesecih zvrstili številni jubilejni dogodki in ugodnosti za kupce. Rojstnodnevno slavje so začeli že v začetku julija z modno revijo Christiana Diorja v futurističnem paviljonu, ki so ga priložnostno postavili na Rdečem trgu ob Leninovem mavzoleju. Slovita pariška modna hiša in GUM sta tako le obudila zgodovinske povezave, saj so si pri Christianu Diorju leta 1959 GUM izbrali za prizorišče svoje oglasne kampanje z manekenkami v dolgih večernih oblekah in s klobuki.

Padla nadstropje niže

Arheološke najdbe, načrti mesta in druge priče preteklosti razkrivajo, da je bil današnji Rdeči trg že v 15. stoletju središče trgovanja, v 17. stoletju pa so tod trgovali v lesenih hišicah, ki so zlasti pozimi zaradi neprimernega ogrevanja večkrat zagorele. Največji požar jih je zajel med francoskim obleganjem mesta v začetku 19. stoletja, zato so pozneje postavili novo stavbo, toda ker so bili za gradnjo pristojni lastniki, so se hitro pokazale težave. Enkrat je na kupce padel omet, drugič je kupovalka, ki je pomerjala obleko, padla nadstropje niže skozi dotrajan pod, tako da so jo v obleki, ki je še ni plačala, in z zlomljeno nogo odpeljali v bolnišnico, je mogoče prebrati na uradni spletni strani GUM.

Proti koncu stoletja sta vse bolj razširjeni in rastoči industrija in trgovina klicali po novem središču. Temu so leta 1869 pritrdile tudi oblasti, kar pa je povzročilo upor večine lastnikov, saj bi obdobje zaprtja in gradnje marsikomu prineslo propad. Zaradi težko uresničljivih pogojev, ki so jih postavili, so se razmere samo še zaostrovale. Skupni jezik so našli šele dve desetletji pozneje, ko je dve tretjini lastnikov pristopilo k novoustanovljeni družbi. Tako so sredi novembra 1888 lahko razpisali natečaj, februarja 1889 pa so med 23 projekti izbrali rešitev arhitekta Aleksandra Pomeranceva, tehnološki dosežek svojega časa, ki spominja na milansko Gallerio Vittorio Emanuele II, in jo odprli 2. decembra 1893. V treh nadstropjih se je poslej bohotilo 322 trgovin in razkošnih salonov s prekrasnim pohištvom in ogledali najbolj slavnih podjetij najrazličnejšega blaga in prehrane. Ponudbo pa so obogatili še z odprtjem banke, graverji in zlatarskimi ateljeji, frizerskim salonom, zobozdravstveno ordinacijo, pošto in leta 1895 še restavracijo.

Na mestu, kjer so več stoletij dotlej barantali, so prvič v zgodovini določili fiksne cene ter odprli knjigo pohval in pritožb. Trgovsko središče, ki je svoj čas slovelo celo kot največje v Evropi, je bilo znano po svojih prodajalnah svile, parfumov in gurmanskih specialitet, v njem pa je poleg trgovin z razstavami in koncerti cvetela tudi umetnost. Ljudje so vanj zahajali tudi zgolj zato, da bi podobno kot današnji potrošniki zapravili čas – le z ogledovanjem.

Sovjetske institucije pregnale trgovskega duha

Oktobrska revolucija je prinesla podržavljenje podjetij in prodaja je upadla. Tu so se udomačile sovjetske institucije in pregnale trgovskega duha. Ko pa se je razcvetelo samoupravno gospodarstvo, se je tudi v trgovsko stavbo na Rdečem trgu vrnilo življenje. Preimenovali so jo v GUM (Gosudarstveni Universalni Magazin), a od nekdanjega razkošja je ostalo zelo malo. Tu so prodajali pisarniški material, osnovno orodje tistega časa, v 30. letih prejšnjega stoletja so se vanjo naseljevale nove in nove komunistične organizacije in tako je ostalo tudi po vojni. Nekaj mesecev po Stalinovi smrti pa so se odločili, da obudijo trgovino, zato se je leto 1953 v zgodovino vpisalo kot drugi rojstni dan GUM. Odredili so obnovo historične stavbe, ki je vrata znova odprla kot največji trgovski center v državi, zaradi dolgih vrst kupcev in radovednežev pa so menda morali posredovati celo policisti. GUM je spet dobil svojo veljavo, tam pa so Moskovčani dolge ure stali v vrsti, da bi kupili uvoženo blago, ki ga je bilo drugače težko dobiti, v drugih delih SZ pa ga še prepoznati ne bi znali.

Ko se je na oblast zavihtel Leonid Brežnjev, se je GUM želel znebiti, češ da trgovski center v bližini nacionalnih svetišč, kakršna sta Leninov mavzolej in Kremelj, nima kaj iskati. Naposled je GUM menda rešila njihova redna stranka, žena nekega visokega komunističnega apartčika, ki je posredoval in ustavil to namero. Sredi 80. let prejšnjega stoletja so obnovili osrednji del in leta 1987 h GUM priključili vse državne trgovine v mestu.

Stoletje po odprtju se je GUM spet preoblikoval v delniško družbo trgovcev in 29. maja 1993, ko so slavili 100. obletnico odprtja, so odprli tudi glavni vhod z Rdečega trga, ki je bil dolga leta zaprt. Leta 2006 so pred GUM prvič postavili drsališče, na katerem so legendarno hokejsko tekmo odigrali tudi nekdanji sovjetski in tuji hokejisti.

Nekaj živih spominkov

Danes s historističnega pročelja vabijo logotipi Burberryja, Calvina Kleina in Guccija, rdeča podoba Kremlja pa se zrcali tudi v izložbenem oknu butika Louis Vuitton. Poleg tega, kar simbolizira globaliziran svet, je v samopostrežbi GUM najti tudi nekaj živih spomin(k)ov iz sovjetskih časov: nekakšno mešanico limonade in hruškovega soka, ki jo točijo v kozarce, brezov sok v trilitrskih pakiranjih in točen sladoled v vaflastih skledicah. Odločitev vodstva, da obudi priljubljene artikle iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja oziroma nostalgijo za sovjetskimi časi, je bila prava in magnet za obiskovalce.

GUM je v najem do leta 2042 vzelo podjetje Bosco di Ciliegi in za to jim še zdaleč ni žal, saj poslujejo nadvse uspešno. Stavbo oziroma vsaj kakšno od okoli 400 trgovin, kavarn in kinodvoran namreč vsako leto obišče 15 milijonov obiskovalcev, zato GUM slovi kot turistična točka številka dve. Ko je vreme slabo, pa se zavihti na vrh najbolj obiskanih znamenitosti mesta. •