Tiskane izdaje
Muca copatarica je danes enako živa kot pred šestimi desetletji. Nič ni videti osivela, še vedno živi sredi gozda, v beli hišici z rdečo streho, z okni, polnimi rož, in napisom na vratih: Muca copatarica. Najbolj nerednim (malim in, zagotavljam, tudi velikim) še vedno odnaša copate, le sneži vse poredkeje. In morda prav zato še ni sešila vsakemu takih copat, kot si jih najbolj želi.
Naši veliki književni ustvarjalci so pod okriljem Mladinske knjige spisali in v podobe prelili že za celo živalsko kraljestvo kultnih junakov, med katerimi zlate kronice zagotovo nosijo najbolj kulten slovenski medvedek Piki Jakob, najbolj kulten maček Muri in najbolj kultna miška Sapra, ki so v zadnjih letih slavili štirideset pomladi, prav toliko kot tisti, ki jih danes najbolj navdušeno in zvesto berejo svojim otrokom. A med vsemi, vsaj po letih, kolikor jih že živi med nami, kraljuje skromna in tiha Muca copatarica, ki je že stopila v leta, ki pritičejo babicam. Skotila se je izpod peresa Ele Peroci leta 1957 kot drobna kartonska knjižica v Cicibanovi knjižnici in z risbami Ančke Gošnik Godec, ki so bile izdelane v ročni litografiji. Toda že leta 1963 je izšla kot velika slikanica in leta 1972 dobila tudi gibljivo različico, televizijsko slikanico, ki jo tu in tam zavrtijo še danes.
Že v 160.000 izvodih
Muca copatarica, ki je do danes izšla že v 160.000 izvodih in je bila prodana še v Hrvaško, Črno goro, Romunijo in Veliko Britanijo (v slednjo kot del učbenika), je bila v opusu Ele Peroci, otroške pisateljice, katere otroštvo je minilo brez pravljic, precej edinstvena, je povedala v intervju za Teleks leta 1983. »Moram se smejati, ker ima edina nekoliko drugačno pot. To je edina pravljica, ki sem jo prej povedala, kot napisala, pri tem pa se sploh nisem zavedala, kaj sem povedala. V treh kosih sem jo bila tako rekoč prisiljena povedati. Izsilila mi jo je starejša hči, ko je bila stara tri leta. Mlajša je bila v vozičku. Bile smo na sprehodu in za starejšo je bilo najprej to imenitno, da poriva vozek, pa si je kmalu premislila, češ, sama moram hoditi, tale se pa lepo vozi. Usedla se je na tla in zahtevala, da naj ji kaj lepega povem. Kaj naj ji povem? Začela sem o kaj vem kateri muci, ki je v treh dneh, ko so se taki sprehodi nadaljevali, dobila zaokroženo podobo. Nanjo pozneje sploh nisem več mislila, sem jo pač že povedala. Lepega dne, ko je Zima Vrščaj v uredništvu Cicibana želela od mene zgodbo za novo številko, sem najprej rekla, da to pot nimam ničesar. Nisem pa je mogla pustiti na cedilu in mi je, ne vem odkod, zamijavkala tista že pozabljena muca. In zakaj se moram še posebej smejati? Ker nisem prvotno čisto nič mislila na copate. Zgodbo sem oddala in po vseh vrtcih ima že ne vem koliko časa vzgojno funkcijo. Lep dokaz, kako je domači preizkus, o katerem sva prej govorila, pri tej pravljici popolnoma odpovedal.«
Muca copatarica je imela v času, ko je nastala, gotovo izrazitejši vzgojni pomen, spodbujala je in sporočala, kako pomembno je imeti vsakdanji ritem, rituale pospravljanja, poudarja urednica otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan. »Še ko so bile moje nečakinje majhne, se mi je zdela kar malce preveč vzgojna in stroga, če jo primerjamo s katerim drugim besedilom Ele Peroci. Oboževala sem zgodbe v knjigi Pravljice za lahko noč in Moj dežnik je lahko balon. Toda ko zdaj znova in znova prebiram Muco copatarico, se mi zdi še posebej dragocena tudi za današnje otroke. Ne samo, da je današnji svet zanje zelo kaotičen in neurejen, temveč so otroci v našem zahodnem svetu postavljeni na piedestal, ki jih odrešuje vseh obveznosti, ne nazadnje tudi pospravljanja copat. Ta zgodba sporoča, naj vsak prispeva po svojih močeh, in kar je prav tako zelo pomembno, da smo si v drobnih napakah zelo podobni,« izpostavlja vrline, ki jih premore kakovostna literatura. Ta pa še kako pomembno vpliva na odraščanje in odnos do sveta, nas uči, kako biti razumen, sočuten, strpen in odprt človek do vsega, kar nas obkroža, še dodaja.
Nastala je tudi tretja muca
Toda Muca copatarica je tako kot drugi kultni knjižni junaki, ki so se tako globoko zasidrali v nacionalno zavest, nerazdružljiva s podobo, ki ji jo je vdahnila njena likovna mama, ilustratorka Ančka Gošnik Godec. Njena prva Muca copatarica, ki prvič izšla leta 1957 in je bila izdelana v ročni litografiji in objavljena v drobni knjižici, se ji je tedaj zdela kar dobra, pozneje pa je bila do teh ilustracij mnogo bolj kritična. Nekaj let zatem je urednica Kristina Brenkova predlagala, da bi Muco copatarico naredili še enkrat, v veliki slikanici. Te se je lotila drugače, čeprav je ohranila podobne motive. A v resnici je nastala še tretja muca, saj je Ančka Gošnik Godec dlje časa gojila željo, da jo posodobi, pa vendar niti ne toliko lika muce, saj se tudi njej zdi brezčasen, si je pa želela, da bi otroške figure dobile nekoliko bolj sodobne obleke, njihove sobe postale bolj podobne današnjim, prav tako tudi copati. Sodobnejša, bolj puhasta Muca copatarica je naposled le izšla, a zgolj na naslovnici Cicibana pred desetletjem.
Irena Matko Lukan ob tem opomni še na ilustratorkine avtorske podtone, ki tudi sicer zaznamujejo njene ilustracije. Ne samo, da Ančka Gošnik Godec bralcu vselej pusti kakšen humorni drobec, kot je pri Muci copatarici, denimo, blazinica za bucike v obliki miške, temveč se je svojega dela vselej lotila raziskovalno, in to že v časih, ko za iskanje podob in posebnosti z drugih koncev sveta ni zadostovalo le klikanje po računalniški miški, temveč je bilo treba brskati po debelih knjigah, enciklopedijah in drugih zanesljivih virih. Tako kot so njene ilustracije ljudskih pripovedi z različnih koncev sveta vedno želele odslikavati resničen svet tam daleč ali ko je za rezijanskimi posebnostmi raziskovala kar v živo po Reziji skupaj z dr. Milkom Matičetovom, je tudi Muca copatarica zelo naša, slovenska, hiše in gozd, kot jih je (bilo) najti v bližini, srajčice in copati, kot so jih nosili tedaj pred desetletji. A če pogledamo podobe, igračke, pručke, kocke, otroške risbice, hišice, delujejo tudi popolnoma sodobno, izpostavlja sogovornica, saj so v tujini zelo v modi slikanice, ilustrirane v takem, retro slogu.
Zvezki tudi za mame in očete
Toda Muca copatarica še zdaleč ne živi samo med platnicami. Potem ko smo jo že pred desetletji gledali kot televizijsko slikanico in jo poslušali na kaseti, so pred dnevi v Prešernovem gledališču v Kraju slavili že stoto ponovitev, že nekaj let pa jo uprizarja tudi lutkovno gledališče Fru-Fru. Ob 60. rojstnem dnevu pa se bo lahko še vidneje razširila v naša življenja, saj so pri Mladinski knjigi pripravili serijo izdelkov, od zvezkov, beležnic, lončkov, predpasnikov in copatov do povsem nove sestavljanke za učenje barv in števil, ki jo je za jubilej narisala Ančka Gošnik Godec, ponovno bodo izdali tudi zvočno pravljico, ki jo je leta 1994 dramatiziral in napisal še songe Boris A. Novak. Kako zelo priljubljena je Muca copatarica, pa dokazuje tudi to, da si beležnice in zvezke kupujejo celo mame in očetje iz veselja in nostalgije, še razkriva Irena Matko Lukan o glavni zvezdnici letošnjega leta. Letos vabi v knjigarne na otroški abonma v lasten kotiček (pri Muci copatarici), samo v slikanici pa je doživela že 19. ponatis.
Vse to pomeni le eno: da nas bo s svojimi mandljastimi očmi še naprej vselej spremljala, ali smo pospravili copate. In jih najbolj nerednim še naprej redno odnašala. •
