Tiskane izdaje
Navdušenje nad muzejem transporta Riverside v Glasgowu se po letu dnu še ni poleglo. Muzej je še vedno ena od osrednjih privlačnosti sicer pogosto temačnega in oblačnega mesta.
Obiskovalce vabi z atraktivnimi zbirkami različnih vozil, nabito polnim programom dogodkov ter z izvirno in dih jemajočo arhitekturo, katere avtorica je britanska arhitektka iraškega rodu Zaha Hadid. Hadidovi je po nekaj mučnih desetletjih končno uspelo prepričati investitorje o realizaciji njenih radikalnih zamisli in tako je ta hip videti, kot da njene hiše povsod po svetu rastejo kot gobe po dežju; kmalu bodo namreč za javnost odpri tudi njen muzej umetnosti Eli & Broad pri univerzi Michigan v istoimenski ameriški zvezni državi.
Pomembno izhodišče pri načrtovanju novega transportnega muzeja Riverside je bilo dejstvo, da je muzej ob reki, pravzaprav na stičišču dveh rek in v neposredni bližini pristanišča – lokacija je podana že z imenom Riverside Museum (muzej ob reki). Muzej transporta v Glasgowu je prvi kulturni objekt, ki ga je Hadidova zgradila v Veliki Britaniji.
Kot je povedala, je šlo za uresničitev dokaj preproste ideje; to je namreč objekt, ki poskuša vizualno povezati rečni strugi (rek Clyde in Kelvin), na katerih stičišču se pojavi muzejska stavba kot tretji rečni volumen, nekakšna umetna kovinska reka. Zasnova objekta izhaja iz fluidne rečne forme, iz ptičje perspektive je videti kot rečni zavoj. »Z arhitekturo raziskujemo kulturno zgodovino naših mest, odkrivamo nove priložnosti in oblikujemo prihodnost,« je o muzeju povedala Hadidova.
V celoti gre za objekt, ki je tehnično in gradbeno enostavnejši od muzeja sodobne umetnosti Maxxi, ki ga je Zaha Hadid postavila v Rimu, vseeno pa je to hiša, katere sodobna izvedba in futuristična oblika precej izstopata v zapuščenem in neurejenem okolju nekdanje mestne ladjedelnice, ki je sicer del širšega projekta oživitve mesta. V muzeju je na ogled več kot 3000 razstavnih eksponatov, kar je za polovico več kot v stari stavbi, kjer si jih je bilo mogoče ogledati okrog 1300.
Novi muzej transporta ni le kulturno središče, temveč pomeni povezovalno točko med reko in mestom, ki se dejansko pokaže tudi v muzejski formi – telo objekta je namreč oblikovano kot predor z izhodom na obeh koncih. To kaže na odprtost in fluidnost muzeja, ki že z obliko opozarja na svojo vlogo v mestni strukturi, živost, prilagodljivost ter pripravljenost na prihodnost.
Levji delež forme »požre« orjaška in nagubana srebrna streha, ki se spaja s fasadnim ovojem in katere vrh nas spominja na značilno slovensko veduto Triglava. Pod vrhom zvite pločevine je osrednja razstavna dvorana muzeja, ki meri 120 metrov v širino. Strop dvorane tvori kompakten steklobeton, obarvan v svetlo zeleni odtenek barve pistacije, ki je najprej zelo spominjal na barvo steklenic, vendar se je kasneje izkazal za odlično podlago muzejskim eksponatom – to so najrazličnejša prevozna sredstva, avtomobili, ladje in lokomotive na tleh ter manjša vozila, kot so kolesa, ki so dovolj lahka, da lahko bingljajo s stropa. Z novim muzejem končno pride do izraza izjemna pomorska dediščina Glasgowa kot zgodovinskega pristaniškega mesta, ki je doslej ni bilo mogoče predstaviti v pravi luči.
Zahina dinamična arhitektura z razgibano pocinkano triglavsko steno na čelu odlično sovpada z muzejsko vsebino, čeprav objekt zaradi sodobne podobe na prvi pogled morda ne sodi v okolje nekdanje ladjedelnice. Vendar je to težava, ki velja za vsak objekt s podpisom Zahe Hadid, in se je nanj treba preprosto navaditi.
Oblika Riversida je sicer značilno Zahina, tisto, kar se zdi kot triglavsko ostenje, je Zahina črka Z, ki je postala že kar predvidljiva. Muzej namreč precej spominja na londonsko akademijo Evelyn Grace, objekt, za katerega je Zaha lani prejela prestižno britansko priznanje za arhitekturo – Stirlingovo nagrado, ki jo podeljuje Kraljevo združenje britanskih arhitektov Riba.
Zaha sicer slovi kot arhitektka, ki ne mara ravnih sten. Modernistična dikcija pravilne geometrije ji je nadvse tuja in pravila matematike krši, kjerkoli je mogoče. Običajno je treba zaradi njenih idej narediti vse na novo, ker prikladni montažni gradbeni elementi za neprilagodljivo Zaho Hadid ne obstajajo.
Njena nova arhitekturna skulptura v Glasgowu pa ima poleg fluidnega, organskega značaja še eno posebnost – osrednje pročelje s svojimi špicami spominja na gotsko katedralo, pa tudi na šopek jamborov s starinske jadrnice, ki je zasidrana pred muzejem in predstavlja enega najlepših eksponatov v muzejski zbirki. Slednje nakazuje na Zahino razumevanje zgodovinskega konteksta in opravičilo vsem tistim, ki v zgradbi vidijo zgolj futuristično arhitekturno ekstravaganco.
Muzej transporta v Glasgowu je sicer eden Zahinih najmanj kompleksnih objektov, kar pa ni olajševalna okoliščina; nekaterim preprosto ni všeč, da je njena arhitektura videti tako nezemeljsko. Škotje slovijo po tradicionalnosti, arhitektura, ki je natančna preslikava digitalnih projekcij z računalniškega zaslona, je res videti kot meteorit, ki je škotsko sveto zemljo oplazil po čudnem naključju.
V resnici Zahin projekt, s katerim je že leta 2004 zmagala na arhitekturnem natečaju, ne bi tako izstopal, če mesto ne bi zašlo v finančne težave, kar je ustavilo večino projektov v okolici. Muzej transporta je bil načrtovan kot osrednja kulturna točka v okrožju nekoč enega najbolj živahnih pristanišč na svetu, danes pa je od projektov njegove revitalizacije treba omeniti le še moderno, vendar precej klasično zasnovano stanovanjsko naselje.
Čudna stavba muzeja Riverside pa je ljudem vseeno všeč, predvsem so očarani nad svetlobo, ki prihaja v objekt skozi velikansko sestavljeno okno na pročelju in zaradi katere so eksponati veliko bolje vidni, predvsem pa ni potrebne zelo veliko dodatne razsvetljave. Kakorkoli pa stena ob rečni gladini predstavlja impresiven objekt, ki mu nekateri pravijo Zahin Guggenheim in bo sčasoma nedvomno postal arhitekturna ikona mesta, ki se nekoliko sramuje imenitnega oblačila in ga v svoji škotski nerodnosti še ne zna primerno nositi.
