Na ledu in snegu

Na jutrišnji dan bo minilo devet desetletij od prvih sodobnih olimpijskih iger, ki jih je med 25. januarjem in 5. februarjem 1924 je gostil Chamonix.

Za prve ZOI moderne dobe so ta enajstdnevni dogodek, ki je bil pravzaprav »samo« mednarodni teden zimskega športa, razglasili leta 1926 na seji Mednarodnega olimpijskega komiteja v Lizboni. V pravilnik so zapisali, da morajo vse panoge na ZOI potekati na snegu in ledu.

Pravzaprav prvo večje mednarodno tekmovanje v zimskih športih sega že v začetek 19. stoletja. To so bile nordijske igre, ki so jih prvič predstavili na Švedskem leta 1901. Ponovili so jih še v letih 1903 in 1905, potem pa so bile na sporedu vsake štiri leta vse do 1926. Skandinavci so bili prepričani, da so oni tisti, ki že dolga leta pripravljajo zimsko različico olimpijskih iger. Prav zato so tudi nasprotovali propagandnemu tednu zimskega športa v Chamonixu, a ga na koncu vendarle priznali.

Oče nordijskih iger, general Viktor Gustaf Balck, član MOK in dober prijatelj snovalca olimpijskih iger Pierra de Coubertina, se je močno zavzemal, da bi zimske športe sprejeli v olimpijsko družino. Njegove želje so bile uslišane leta 1908 na igrah v Londonu – temeljile so na poletnih športih –, na katerih so nastopili umetnostni drsalci. V program so jih vključili še leta 1920, ko so olimpijski duh okusili tudi hokejisti. Dogodek v Chamonixu je postavil ločnico med tekmovanji v poletnih in zimskih panogah.

ZOI v Chamonixu so potekale v sodelovanju s poletnimi igrami v Parizu istega leta. Do leta 1936 je veljalo, da je poletno in zimsko veliko tekmovanje v isti državi. Še zadnjič sta bili različici zimskih in poletnih iger v istem koledarju leta 1992, nato pa sta se ločili in začeli izmenjevati vsako drugo leto.

Olimpijske premiere v Chamonixu se je udeležilo 258 športnikov (dekleta so lahko nastopala le v umetnostnem drsanju; med udeleženci jih je bilo 11) iz 16 držav. Moči so merili v devetih panogah. Preizkušali so se v smučarskem teku, smučarskih skokih, nordijski kombinaciji, t. i. vojaški patrulji (predhodnica biatlona), hokeju na ledu, hitrostnem in umetnostnem drsanju, bobu in kerlingu. Odziv je bil odličen – tekme si je ogledalo 10.000 obiskovalcev.

Prve ZOI moderne dobe niso poznale olimpijskega ognja. Prvič so ga prižgali leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. V imenu športnikov je zaprisegel Camille Mandrillon, bronast v panogi, ki velja za predhodnico biatlona. Na otvoritveni slovesnosti je veliko športnikov korakalo z opremo na ramenih. Pravila so namreč določala, naj se udeleženci iger predstavijo v športni opremi, smuči in hokejske palice pa so bile njen sestavni del.

Na prvi olimpijski kolajni so upodobili športnika z vzdignjenimi, razprtimi rokami. V desni roki je imel drsalke, v levi smuči. V ozadju so se razprostirale Alpe z Mont Blancom. Najboljšim trem po panogah so jih podelili šele 5. februarja, tik pred zaključnim govorom Pierra de Coubertina. Ker se je večina tekmovalcev že vrnila domov, so odličja prevzeli drugi člani reprezentanc. Največ kolajn sta v Chamonixu osvojili Norveška (17) in Finska (11), drugi so bili daleč zadaj.

Prvi olimpijski prvak v zgodovini ZOI je postal ameriški hitrostni drsalec Charles Jewtraw, ki je slavil na 500 m. Hitrostni drsalec je bil tudi tisti, čigar rezultati so najbolj izstopali v Chamonixu; Finec Clas Thunberg je namreč iz Francije domov odnesel kar pet kolajn, od tega so bile tri zlate. Neizbrisen pečat je pustila kanadska hokejska reprezentanca. V uvodnih treh tekmah je njena mreža ostala nedotaknjena, v mrežo nasprotnikov pa je prispevala 85 zadetkov. Kanadčani so osvojili turnir s 122 doseženimi goli in le tremi prejetimi.

Igre so na športno sceno izstrelile mlado umetnostno drsalko Sonjo Henie. Enajstletna Norvežanka je med programom večkrat pridrsala k svojemu trenerju in ga povprašala za smernice. Čeprav je tekmovanje končala na zadnjem mestu, so si jo navijači dobro zapomnili. Na naslednjih igrah v St. Moritzu je s petnajstimi leti postala najmlajša olimpijska zmagovalka. Naslova je osvojila še v Lake Placidu (1932) in Garmisch-Partenkirchnu (1936). Prav tako na zadnjem mestu, a med smučarskimi tekači na 50 km pa se je znašel tekmovalec, ki je za zmagovalcem Thorleifom Haugom – Norvežan je razdaljo v ostrem vetru premagal v treh urah in 44 minutah – zaostal za dve uri in pol.

Kopica zanimivosti se je zvrstila na prvih ZOI. Na slovesnosti ob zaprtju iger je posebno nagrado prejel alpinist Charles Granville Bruce za trud pri vodenju odprave, ki je skušala osvojiti Mount Everest leta 1922. Kar petdeset let pa je na svoje olimpijsko odličje čakal smučarski skakalec Anders Haugen. Ameriški tekmovalec, ki se je na tekmi v Chamonixu uvrstil na 4. mesto, je prejel bronasto kolajno šele pri triinosemdesetih letih, saj so šele takrat priznali storjeno napako.

Na mednarodni teden zimskega športa v Chamonixu leta 1924 je Jugoslavija poslala štiri tekače na smučeh, med katerimi sta bila tudi slovenska predstavnika Zdenko Švigelj in Vladimir Kajzelj. Krstna nastopa sta se končala z 32. oziroma 34. mestom v teku na 18 km. Odtlej je slovenska reprezentanca (vključujoč nastope pod jugoslovansko zastavo) osvojila 11 olimpijskih kolajn. •