Najboljši na svetu

V nedeljo bosta minili dve desetletji od prve upokojitve Michaela Jordana.

Objavljeno
03. oktober 2013 17.52
Mojca Finc
Mojca Finc
Pod obroči je bil izvenserijski, nadzemeljski, vsemogočen. V vsem svojem mojstrstvu in veličini se je zdel večen. Kljub nadnaravnim lastnostim pod obroči, tudi on, najboljši košarkar v športni zgodovini, šteje svoja leta. Tudi on je smrten, pri 50 letih (abrahama je praznoval februarja letos) ima gube in odvečne kilograme. A v hipu je z njega mogoče razbrati izrazite obrazne poteze te karizmatične osebnosti, Michaela Jordana.

Nekoč igralec izjemnih atletskih sposobnosti na parketu in največji ameriški športnik 20. stoletja (naziv mu je podelil ESPN) je danes podjetnik, predsednik in večinski lastnik moštva NBA Charlotte Bobcats. Iz zakona s Juanito Vanoy, s katero sta bila poročena 17 let, ima dva sinova, 24-letnega Jeffreyja Michaela in dve leti mlajšega Marcusa Jamesa, ter 20-letno hčer Jasmine. MJ, kakor mu pravijo, je leto dni poročen s 16 let mlajšo Yvette Prieto, nekdanjim kubansko-ameriškim modelom.

»Air Jordan« zase pravi, da ni tviteraš, niti ne uporablja facebooka; je pač človek stare šole. A kljub temu ima na facebooku več kot 23 milijonov privržencev, kar ga po statistiki tega družabnega omrežja uvršča na 4. mesto med športniki, za priljubljenimi nogometnimi zvezdniki Cristianom Ronaldom, Leom Messijem in Davidom Beckhamom. In čeprav se je od oranžne žoge dokončno poslovil pred desetletjem, s svojo blagovno znamko še vedno zasluži 80 milijonov dolarjev na leto! S to številko košarkarski upokojenec presega zaslužke vseh aktivnih športnikov na lestvici Forbes – za primerjavo: vodilni na letošnjem seznamu, golfist Tiger Woods, je v zadnjem letu zaslužil 78,1 milijona dolarjev.

Zdi se, da bo spomin na njegove atraktivne predstave vselej živ. Klanjal se mu je ves svet. »Najprej je Michael Jordan, šele potem smo vsi drugi,« se mu je nekoč priklonil Magic Johnson. Ko je proti Bostonu zbral 63 točk, ga je v nebo povzdignil še en as, Larry Bird: »Bog se je zamaskiral v Michaela Jordana!« Po oceni NBA je Jordan največji košarkar vseh časov.

V nedeljo, 6. oktobra, bosta minili dve desetletji, odkar je Michael Jordan, dobitnik dveh zlatih olimpijskih kolajn in šestkratni prvak v ligi NBA z moštvom Chicago Bulls, v temeljih zatresel športni svet. Odločil se je za konec kariere. Deset dni pred začetkom sezone NBA je lastniku Bullsov – klubu je bil zvest od leta 1984 – Jerryju Reinsdorfu razkril, da je njegove košarkarske zgodbe konec. Čas je bil za športni pokoj. »Dejal mi je, da je pregorel, da je utrujen in prazen, brez prave motivacije. Ni omenjal, da je odločitev povezana z očetovo smrtjo, a čutil sem, da je. Vprašal sem ga: 'Kaj pa bi rad delal?' Odvrnil mi je: 'Moj oče je sanjal, da bom nekega dne igral bejzbol. In rad bi poskusil.' Dejal sem mu: 'Če je to tisto, kar hočeš, sledi željam. Ampak preden dokončno potegneš črto, se pogovori s Philom Jacksonom',« je košarkarskega velikana usmeril k trenerju čikaških bikov. »Jerry mi je dejal, da sem verjetno edini, ki ga lahko prepričam, da nadaljuje kariero. A vedel sem, da je kaj takega nemogoče. Michael se je vedno odločal s svojo glavo. Sedla sva v pisarno in se pogovarjala. Priznal mi je, da je izgubil željo do igre,« se je spominjal Jackson.

Jordan je pozneje razkril, da je o koncu kariere razmišljal že sredi sezone 1991/92. Ko so umorili njegovega očeta, s katerim sta bila posebno povezana – ustrelila sta ga dva najstnika, ko se je ponoči med vožnjo ustavil ob cesti, da bi si odpočil v avtomobilu –, je dobil potrditev, da je čas za umik. Mnogi so sicer ugibali, ali ni razlog za hitro in presenetljivo novico kockanje, a Jordan je vztrajal pri svoji obrazložitvi. Pripravil je poslovilno novinarsko konferenco, na kateri je javnosti naznanil konec. Utrujen je bil od središča pozornosti, soja luči, pričakovanj, potreboval je spremembo: »Vedno sem sledil temu, da se bom umaknil takrat, ko bom izgubil motivacijo za igro. Odločitev je moja, izbral sem si jo sam. Čas je za nekaj novega,« je pred dvema desetletjema dejal sedmi sili. »Oče je bil prepričan, da mi lahko uspe tudi v bejzbolu. Menil je, da sem v košarki pokazal vse, kar lahko. Odvrnil sem mu, da nisem, saj takrat še nismo osvojili naslova v ligi NBA. Kmalu nam je uspelo. Celo trikrat ... In potem so očeta ubili,« je povedal Jordan. Očetu je bil hvaležen za prepričanje, da nikoli ni prepozno za ukvarjanje s tistim, kar te zares veseli.

»Bilo je nenadno, vodstvo NBA, pa tudi navijači niso bili pripravljeni na kaj takega. Zdelo se je skoraj kot smrt. Kar naenkrat je izginil s parketa. Ni ga bilo več,« je občutke košarkarskih ljubiteljev opisal Phil Jackson, trener Chicago Bullsov med letoma 1989 in 1998. Jordanova odločitev se je močno dotaknila tudi soigralcev. »Praznina ob njegovem odhodu je bila izrazita in huda, nihče je ni mogel zapolniti. To se je čutilo pri trenerjih, igralcih, navijačih, medijih,« je dejal njegov nekdanji soigralec Steve Kerr.

A Jordan se ni pustil motiti, odzivi mu niso prišli do živega. »Imam pravico in svobodo, da se odločim, kakor želim. In zdi se, da tega nihče ne razume. Igral sem, ker sem to pač rad počel. Brez cilja pa je vse brezpredmetno. Ne morem spremeniti, kaj si ljudje ob tem mislijo,« je bil odločen, da nikomur ni dolžan polagati računov.

A že čez dve leti se je spet vrnil tja, kamor je spadal: pod obroče. »Mislim, da je spoznal, da je sposobnost, ki jo ima na igrišču, dar. Tudi drugi košarkarji so bili nadarjeni, a takšnega daru, kot ga je imel Michael, ni imel nihče. S svojo navzočnostjo je soigralcem pomagal, da so napredovali,« se ga je pri čikaških bikih spet razveselil trener Jackson. Na parketu je Jordan navduševal vse do leta 1998, ko se je še drugič upokojil. Spet se je vrnil (2001), dve leti pozneje pa dokončno sklenil športno kariero, v kateri je utrdil svoje ime v močno blagovno znamko. Tudi s številnimi modeli superg – Nike je nazadnje na trgu predstavil 28. Jordanov model, prvega pa so razkrili leta 1985.

Ko so ga pred dnevi v nekem intervjuju spraševali o ko??arkarskem zbadanju in provociranju, je dejal, da to hrani le za prijatelje, med katerimi je omenil, denimo, Magica Johnsona. »Na enem od svojih kampov sem spoznal zvezdo srednješolske košarke O. J. Maya. Začel me je izzivati, češ, ne morem ga varovati, ne morem ga ustaviti. Ker se čez čas ni umiril, ampak spet začel izzivati, sem mu dejal: 'Poglej, mali. Morda si najboljši srednješolski košarkar, ampak jaz sem najboljši košarkar na svetu',« bo Jordan s svojo veličino vedno znal utišati nasprotnika.