Nekaj čarobnega

Štirje meseci so minili, kot bi trenil. Še včeraj se je zdelo, da so nogometni zvezdniki iz londonskega Chelseaja v Münchnu visoko v zrak dvignili prestižno lovoriko za zmago v ligi prvakov, že je tu nova sezona najprestižnejšega klubskega tekmovanja. Junak finalne tekme, nogometaš iz Slonokoščene obale Didier Drogba, si je nov izziv poiskal v Šanghaju. Vodilno vlogo bo tako pri moštvu, nad katerim bedi italijanski trener Roberto Di Matteo, imel španski zvezdnik Fernando Torres, ki leta 2012 zlepa ne bo pozabil. Poleg najprestižnejše klubske lovorike in pokala FA s Chelseajem se je s špansko reprezentanco ovenčal z naslovom evropskih prvakov, poleg katerega si je priigral še naziv najboljšega strelca. »Nositi Chelseajev dres pomeni imeti možnost osvajati najpomembnejše lovorike. To je tudi bil eden od glavnih razlogov, zakaj sem prišel na Stamford Bridge,« je pred torkovo uverturo v LP razmišljal 28-letni Torres, ki je v London prestopil iz Liverpoola v začetku lanskega leta za 50 milijonov funtov – rekordno odškodnino na Otoku. »V svoji prvi sezoni, ki sem jo v celoti odigral pri klubu, smo osvojili dve lovoriki. Zdaj merim k novim ciljem. Drogba nas je zapustil, kar pomeni, da bom imel več odgovornosti na igrišču jaz. Pripravljen sem na ta izziv! Želim si, da bi vse šlo po načrtu, trudili se bomo in trdo delali. V tej sezoni bi rad zbral čim več golov in jih ob koncu preštel več kot v svoji najboljši sezoni pri Liverpoolu,« si je postavil visoke zahteve in spomnil na svoj dosežek pri moštvu z Anfielda, kjer je bil prvi po Robbieju Fowlerju (1995/96), ki je v sezoni zadel več kot 20 ligaških golov.

Torres, ki ga je dedek v otroštvu navduševal z navijaško strastjo in pripadnostjo do madridskega Atletica, je sanjal o tem, da bo vso kariero posvetil enemu klubu; svojemu Atleticu. Najprej je bil njegov goreč navijač, s 15 leti pa je zanj že podpisal prvo profesionalno pogodbo. Dve leti pozneje je debitiral v članski vrsti, z 19 leti pa so mu zaupali še kapetanski trak. »Vedno sem občudoval nogometaše, ki so bili vso kariero zvesti enemu klubu, denimo Steven Gerrard in Francesco Totti. Ne vem, ali se zavedajo, kako srečni so lahko, da so osvajali lovorike s svojim klubom. To so bile tudi moje večne sanje. Za vedno sem si želel ostati v Atleticu. Saj veste, nikjer ni tako lepo, kot je doma. A ko sem razumsko analiziral svojo športno pot, sem spoznal, da v svojih najboljših letih v klubu – za katerega močno bije moje srce – stagniram, namesto da bi se razvijal. Ugotovitev je bila zadostna, da sem obupal nad sanjami. Že prej sem prejemal ponudbe za odhod, a jim nikoli nisem prisluhnil. Šele klic trenerja Rafe Beniteza je v moji glavi sprožil razmislek. Začutil sem, da je čas za odhod. Vedel sem, kje hočem nadaljevati kariero. Da je bila odločitev pravilna, se je kmalu potrdilo; po enem letu v Angliji sem izrazito napredoval,« je v knjigi Moja zgodba (My Story) razpredal o karierni prelomnici.

Nekdanji Atleticov trener Luis Aragones je bil tisti, od katerega je mladi Torres, vzhajajoča zvezda španskega nogometa, črpal znanje. Ni ga naučil le, kako se obnašati na igrišču, temveč tudi v slačilnici. »Mlad igralec se mora na trening pripeljati prvi in z igrišča oditi zadnji. Vame je vcepil občutek spoštovanja do soigralcev in me naučil skromnosti. Vendar sem ob njem tudi trpel, saj me je venomer držal na klopi za rezervne igralce. Na številnih tekmah pa me je predčasno poslal z igrišča in me zamenjal z drugim igralcem. Ko je zapustil trenerski stolček, sem spoznal, koliko je pravzaprav pričakoval od mene; želel je, da napredujem. Šele takrat sem razumel, kako pomembni so bili vsi pogovori in kako koristne prejete kritike. Luis je človek, ki igralca postavi z obema nogama na trdna tla, izoblikuje ga v uravnoteženo osebnost in kakovostnega nogometaša. Trener je tisti, ki te mora prizemljiti, usmeriti, kako naj izboljšaš svoje šibke točke in nadgradiš dobre lastnosti,« se je nekdanjemu trenerju zahvalil za dragoceno piljenje talenta.

Kakovost na igrišču je pridobival tudi s pregledovanjem posnetkov tekem, na katerih je ocenjeval samega sebe. »Nerad vidim sebe na tv-zaslonu, vendar je analiza igre potrebna za napredek. Najraje si posnetke ogledam sam, saj sem do sebe vedno zelo kritičen. Tovrstno pregledovanje je učinkovito orodje za napredovanje in učenje. Pri tem ni pomembno, ali sem bil odličen ali zanič; vsakič se namreč trudim odgovoriti na dve vprašanji: kje sem delal napake in kaj bi lahko še izboljšal,« je opisal osvojena poglavja. Ko gre za igro, teoriji ne zaupa preveč, bolj verjame v prakso: »Teorija je v nogometu zaželena, pomaga pri doseganju cilja, vendar vanjo ne verjamem prav močno. Večji poudarek dajem miselni drži nogometaša. Prepričan sem, da osredotočenost lahko ključno vpliva na igro v vsakem hipu. Trenutek navdiha ali človeška napaka lahko v sekundi uniči vsako teorijo in taktiko. Zato poudarjam, da je zbranost izjemno pomembna,« je nizal svoje izkušnje. Pred vsako tekmo na avtobusu s soigralci razpravlja o nepomembnih rečeh, oddaljenih od nogometnih zelenic, posluša glasbo na ipodu in skuša odmisliti ves svet.

Da bo nekega dne postal vzornik številnih mladih nogometašev in se bo fotografiral celo za oglase velikih korporacij, si ni predstavljal. »To se mi je zdelo kot nekakšna šala. A se je uresničila,« je dejal. Vedno je bil pozoren, da se v medijih ne bi pojavljal v situacijah, ki bi škodile njegovemu ugledu. »Navijači bi lahko dobili o meni napačen vtis in prav zato sem bil vedno zelo strog pri izbiri, s kom sodelujem, kaj delam in kaj ne,« je poudaril oče dveh otrok, ki se je pri svojem prvem angleškem delodajalcu Liverpoolu (2007–2011) hitro udomačil. Čeprav je prišel v povsem drugačno okolje, v katerem ni znal jezika, je kipel od sreče. Nanj so odličen vtis naredili zvesti navijači, klubska tradicija in angleško prvenstvo, ki je zanj bolje zasnovano od španske lige. »Podobno je ligi prvakov,« je povedal v knjigi Moja zgodba.

LP pa je za vsakega igralca, ki se razvija, veliki cilj. »Eden od ključnih razlogov, zakaj sem zapustil Atletico, je bil dobiti priložnost nastopa v LP,« je razkril. Ob debiju ga je navdušila visoka organizacijska raven, enaka tisti na SP ali EP: »Poskrbljeno je za vsako najmanjšo podrobnost, za napake ni prostora. LP je fantastično tekmovanje! Prav posebno razpoloženje se ustvari na vsaki tekmi, nekaj čarobnega je takrat v zraku. Spremljajo jo po vsem svetu in vsak igralec želi sodelovati v tej ligi. Če ne igraš v LP, je podobno, kot da sploh ne obstajaš,« je opisal status tekmovanja, v katerem bo po osvojeni lovoriki igral še bolj sproščeno. •