Nestandardna arhitektura

Konec novembra bodo v Wolfsburgu zaznamovali prvo desetletje interaktivnega muzeja znanosti Phæno. Zgradili so ga na tedaj prazni parceli poleg železniške postaje ter južno od Volkswagnovega avtomobilskega muzeja in »zabaviščnega parka« Autostadt s paviljoni različnih avtomobilskih znamk; ta sicer stoji poleg trenutno najbolj osramočenega poslovnega objekta v Evropi – osrednje Volkswagnove tovarne v Nemčiji.

Za Zaho Hadid je bilo leto 2005 zelo uspešno; poleg Phæna je istega leta naredila še načrte za novo tovarno družbe BMW v Leipzigu. Poslopje, s katerim je, kot so kasneje zapisali mediji, radikalno spremenila pojme o industrijski arhitekturi, vsaj na zunaj močno spominja na muzej v Wolfsburgu, medtem ko so proizvodne hale prilagojene množični industrijski proizvodnji avtomobilov.

V urbanističnem načrtu Wolfsburga so sprva predvideli, da bi ob železniški postaji zgradili muzej umetnosti. Mestni sekretar za kulturo, šport in izobraževanje Wolfgang Guthardt je vedel, da to ni najboljša možnost, saj je v središču mesta že zelo uspešno deloval stari umetniški muzej Kunst Museum. V iskanju boljše alternative je obiskal znanstveno središče Technorama v Švici in se domov vrnil s prepričanjem, da bi bil znanstveni muzej v mestu odličen sopotnik obstoječemu muzeju umetnosti in nastajajočemu avtomobilskemu parku Autostadt. Guthardt je zdaj izvršni direktor muzeja, ki se je v javnosti izkazal za dobrodošlo in koristno naložbo. Leta 1998 so se začeli prvi pogovori o vsebini muzeja, ki naj bi bil posvečen znanosti; dve leti kasneje je bil razpisan arhitekturni natečaj, ki ga je osvojila britanska arhitektka iraškega rodu Zaha Hadid – v njeni projektni skupini sta sodelovala še nemški arhitekt Mayer Bährle in britanski inženirski biro Adams Kara Taylor.

Leta 2005 so Phæno (ime izhaja iz besede fenomenalno) odprli; v njem je 250 interaktivnih atrakcij na temo znanosti, s katerimi je muzej opremilo podjetje Ansel Associates, vse skupaj pa je postavljeno v sijajni armiranobetonski konstrukciji z značilnim podpisom Zahe Hadid. Njen projekt so kritiki označili kot hipnotično delo arhitekture, kar naj bi označevalo, da je stavba projektirana tako, da popolnoma uteleša vizijo, ki jo ima človeštvo o svoji (futuristično oblikovani) prihodnosti. Za projekt je Zaha Hadid leta 2006 prejela evropsko arhitekturno priznanje riba, ki ga podeljuje kraljevo združenje britanskih arhitektov. Spletni časopis Financialist je muzej Phæno uvrstil na seznam sedmih čudes modernega sveta, izbor pa je bil narejen med objekti, ki so bili zgrajeni po letu 2000. Stavbo so zaradi futuristične zunanjosti uporabili tudi kot eno od prizorišč v filmu The International: Mednarodna prevara iz leta 2009. Britanski Guardian pa je Phæno označil kot eno od dvanajstih najpomembnejših del moderne arhitekture na svetu in ga pomešal med takšne mojstrovine, kot sta Empire State Building v New Yorku ali operna hiša v Sydneyju.

Muzej znanosti je vizualno zelo dominantna zgradba, kar je Zaha Hadid dosegla s postavitvijo zgradbe na nekakšne betonske hodulje. Ta arhitekturni poseg pa ni bil zgolj dizajnerski; podhodi pod stavbo, ki so tako nastali, so obiskovalcem sosednjega parka Autostadt omogočali dostop do avtomobilskih paviljonov po bližnjici – Phæno je zdaj z Autostadtom povezan tudi prek kovinskega mostu. Izvirno in spektakularno poslopje, značilno za jezik arhitekture, ki ga govori ena najbolj drznih arhitektk sodobnega časa, je tudi njeno prvo veliko izvedeno delo v Evropi. Še leto 2002 se je pisalo, ko se je zdelo, da projekti revolucionarne arhitektke zaradi kompleksnosti in netipičnosti večinoma končajo v predalu. Po letu 2000 se je to spremenilo; odtlej vsako leto postavijo kaj dih jemajočega z njenim podpisom. Med njenimi zadnjimi stvaritvami je gorniški muzej Corones na vrhu 2275 metrov visokega Kronplatza, ki ga je postavila za Reinholda Messnerja.

Zaha Hadid je bila prva ženska, ki je leta 2004 prejela prestižno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo, in prva ženska, ki je leta 2014 prejela priznanje britanskega oblikovalskega muzeja (Design Museum Design of the Year Award) za kulturni center Hejdarja Alijeva v Bakuju v Azerbajdžanu (ta predstavlja verjetno njeno najbolj izjemno in veličastno delo). V utemeljitvi Pritzkerjevega odbora, ki ji je podelil nagrado, so zapisali, da si je s svojim junaškim bojem pridobila svetovno priznanje. To ni pretiravanje; kot levinja se je morala boriti za muzej sodobne umetnosti Maxxi v Rimu – deset let se je obrnilo, preden je dočakala njegovo otvoritev.

Phæno stoji na desetih podpornih stebrih stožčaste oblike, s čimer ustvarja impresivno areno za obiskovalce na prostem. V stebrih se skrivajo vhodni atrij, muzejska trgovina, restavracija, znanstveno gledališče, forum idej in prostor za organizacijo delavnic. Hiša s svojo formo sledi razgibani pokrajini, v njej se izmenično menjajo hribi in doline. Stavba, ki z obliko posnema ladijski trup, izraža vse tisto, k čemur stremi znanost – dinamiko, razvoj in sen o prihodnosti. Oblikovalski dinamizem se kaže tudi v dvojnosti oblik – mehke in valovite forme prekinjajo odsekani in koničasti elementi. Hadidova vsepovsod izraža svoje oblikovalsko nagnjenje k valovanju, ki latentno prehaja iz zunanjosti v notranjost. Njeno vodilo v arhitekturi je, da obiskovalci v prostoru začutijo vznemirjenje. Še pred ogledom in preizkušanjem doživetij v znanosti jih namreč čaka obilje arhitekturnih presenečenj v obliki betonskih kraterjev, jaškov, teras in platojev, urbaniziranih fenomenov narave.

Zaha Hadid ne mara ravnih sten. Arhitektura zanjo predstavlja večni krog, vrtinec forme brez konca ali začetka. Njeno avantgardno oblikovanje terja kiparski pristop h gradnji – za vsako obliko je bilo treba narediti individualne in nestandardne podporne modele na licu mesta, kar je gradnjo podražilo in podaljšalo. Gradnja je trajala štiri leta, z dokončanjem pa je Phæno pred desetimi leti postal referenčni objekt v »fluidni« arhitekturi Zahe Hadid.