Nizozemsko oblikovanje v Ljubljani

Odraščala je na kmetiji, doma so namreč imeli mlečno farmo. Dela je bilo zato vedno veliko in Rianne je, če se danes spomni svojega otroštva, vesela, da so jo starši naučili delati »z rokami«, kar se na njenih tudi vidi. Današnja generacija dela namreč samo še »z glavo«. Ko danes uči mlade, je njena osnovna skrb prav to, da bi jih naučila dela z rokami, to je fizičnega dela z materialom in v delavnici. V družini je bilo sedem otrok. Kmetijo je prevzela najstarejša hči, vsi drugi so se odločili za različne poklice in odšli od doma. Rianne se je odločila za študij arhitekture na univerzi v Delftu. V začetku devetdesetih je skupaj s tedanjim partnerjem odprla arhitekturni biro, v času razburljivih devetdesetih, v letih, ki so bila zlata doba za razvoj sodobne arhitekture in obdobje, v katerem so zrasli vsi pomembnejši sodobni nizozemski biroji, kot so MVRD, Rem Koolhaas in drugi. To je bil čas velikih naročil, ko je bila tudi vladna podpora arhitekturi in kulturi nasploh zelo močna in je bilo tako rekoč vse mogoče.

Z novim tisočletjem pa se je za Rianne marsikaj spremenilo. Razšla se je s partnerjem, s katerim sta skupaj vodila biro, tako zasebno kot poklicno. Hkrati se je naveličala arhitekture; zelo si je želela poskusiti kaj novega, nekaj, kar ne bi trajalo tako dolgo in bi hitreje lahko videla rezultate. »Arhitektura je kot dinozaver, za uresničitev vsakega projekta potrebuješ od pet do deset let, in to čakanje, da vidiš končni izdelek, je zelo utrujajoče,« pravi Makkinkova, ki je prejšnji teden ob otvoritvi razstave nizozemskega oblikovanja, za katero je naredila izbor izdelkov, obiskala Ljubljano. Možnost za spremembo se ji je ponudila kmalu. Šla je na izlet v Indijo, ki jo je povsem očarala, tako arhitekturno kot z vsemi barvami, vonji, kulinariko, modo in kulturo nasploh. »To je bil zame čisto nov svet, poln oblikovalskega in umetniškega navdiha,« pravi. V skupini popotnikov po Indiji je bil tudi industrijski oblikovalec Jurgen Bey in hitro sta našla skupni jezik. Od leta 2001 delata skupaj v biroju Studio Makkink & Bey.

Rianne pravi, da je življenje čudovito prepleteno; vse se dogaja v ciklih in tako se ji zdi, da ima vse svoj smisel. Če so v 17. stoletju Nizozemci posnemali kitajski modro-beli porcelan, iz katerega se je razvila slovita keramika iz Delfta, je danes ravno nasprotno, Kitajci raziskujejo evropske vzorce, modele, kulturo, način življenja ... Vplivi gredo vedno v obeh smereh, le v novem časovnem redu. Arhitektura vpliva na oblikovanje pohištva in nasprotno, zaradi nove tehnologije led-razsvetljave, denimo, so morali oblikovalci luči oblikovati drugače. Zaradi dvigal lahko arhitekti gradijo više in želja po višini je spodbudila razvoj dvigal. V srednjem veku je namreč veljalo, da so premožnejši bivali v višjih nadstropjih, ker so imeli tako ves čas nadzor nad dogajanjem na ulici, poleg tega je višina od nekdaj predstavljala statusni simbol. Gradili so si stolpe, čeprav v njih niso živeli.

Za oblikovalca je pomembno, da načrtuje izdelke, ki imajo življenjski potencial, da iz enega izdelka nastane serija, kolekcija oziroma projekt, ki se nenehno razvija, raste in spreminja. Takšen značaj ima, denimo, projekt ProoffLab, ki predstavlja sestavljivo pohištvo za delo na domu. ProoffLab je sodoben križanec med domom in pisarno, je nekakšen mobilen delovni prostor, ki vsebuje delovno mizo, police, grelec, dimnik in celo okno. Je samostojna delovna enota, projekt interdisciplinarnega značaja, v katerem se mešajo oblikovanje, družba, ekonomija in kultura. Predstavlja osnovno dimenzijo današnjega življenja – fleksibilnost. Razmere za delo se nenehno spreminjajo, ProoffLab pa jim poskuša slediti z oblikovanjem ustrezne forme. Je laboratorij, namenjen preizkušanju idej, kakšen naj bi bil sodobni delovni prostor.

Večina projektov biroja Studio Makkink & Bey je usmerjena v delo oziroma delovne prostore – razlog je, da je delo ključni element sodobnega časa oziroma je naše osebno življenje tako prepleteno z delom, da pogosto ne vidimo več ločnice med enim in drugim, zlasti ko gre za pisarniško delo, način, kako dela današnja mlada generacija. Pohištvo, ki podpira takšen način dela, je tudi sestavljiva delovna zofa proof, ki je na voljo v različnih velikostih in barvah in jo je mogoče poljubno sestavljati ter individualno kreirati prostor. To je zofa, ki podpira, kot pravi Rianne Makkink, aktivno sedenje, kot ga je zagovarjal že njen znameniti rojak, arhitekt in oblikovalec Gerrit Thomas Rietveld. Gre za oblikovanje multipraktičnega prostora, v katerem delamo, sestankujemo, se družimo ... Ko Rianne oblikuje pohištvo, ima besedo prostor ves čas pred očmi. Pohištvo kreira prostor in obratno. Sodobna arhitektura, kot je denimo hiša nizozemskega veleposlaništva v Kosezah, ki jo je načrtoval slovenski arhitekturni dvojec Bevk Perović arhitekti, zahteva tudi drugačno pohištvo in naslanjači, ki sta jih s kolegom Jurgenom oblikovala predvsem za poslovno okolje, so se v hiši, kjer so trenutno razstavljeni, odlično obnesli.

Med njunimi prvimi »prostorskimi« projekti je denimo ear chair, naslanjač z ušesi, ki sta ga oblikovala leta 2002. To je zelo specifičen naslanjač z močnim značajem, ki sta ga razvila za recepcijo neke zavarovalniške družbe. Njegova osnovna lastnost je, da s svojimi velikimi ušesi tistega, ki v njem sedi, skrije pred radovednimi pogledi. Ear chair spominja na kabino, kamor se lahko umakneš, obenem pa je tudi delovni stol, saj se eno od naslonjal za roke razširi v priročno mizico za zapiske, tablico ali notesnik. »Ušesa« so na voljo v treh dimenzijah, stoli so z zunanje strani vsi pobarvani sivo, notranjost pa je različnih barv. Tako prijetno ustvarja intimo, ki jo terja zavarovalniški ali kakšen drug posel. Projekt, ki je bil zasnovan ciljno za določenega naročnika, je danes uspešnica biroja Studio Makkink & Bey, ki ga izdelujejo zlasti za javne prostore, kot so pisarne, hoteli, letališča ...

Vendar ear chair ni nekaj novega; gre le za sodobno interpretacijo tradicionalnega naslanjača z ušesi, ki so ga nekoč na Nizozemskem in v drugih evropskih deželah uporabljali za sedenje ob odprtem kaminu, ušesa pa so jih varovala pred dimom. Rianne poudarja, da je v njenem ustvarjanju vse interpretacija, nikoli ne izumlja ničesar na novo, temveč uporablja stare preizkušene oblike in jim poskuša dati novo življenje. Zdaj razmišlja, da bi poskusila na novo oblikovati nizko klubsko mizico. To je izdelek, ki ga večina oblikovalcev spregleda, ker se zdi kot kos pohištva preveč enostaven, da bi se z njim ukvarjali. Mladim oblikovalcem svetuje, naj ne pozabijo nanjo, saj gre za zelo uporaben kos pohištva, ki prostor popestri, vanj vnaša dinamiko, obenem pa ne zavzame veliko prostora.

Med projekti biroja Studio Makkink & Bey je nekaj posebnega tudi kolekcija pripomočkov za čiščenje, ki sta jo poimenovala Cleanliness is next to godliness (čistoča poleg ponižnosti). Navdih zanjo sta z Jurgenom dobila v Indiji, ko sta imela priložnost opazovati menihe pri čiščenju verskih prostorov in predmetov ter bila očarana tako nad »svetostjo« samega početja kot nad lepoto pavjih peres, ki so jih uporabljali za čiščenje prahu. Rianne je prešinilo, da je čiščenje, ki je sicer na družbeni lestvici opravil na samem dnu, v resnici najpomembnejša dejavnost. Omogoča nam kakovostno življenje, saj bi se sicer »utopili« v umazaniji. Dejstvo, da današnje generacije več ne polirajo pohištva, dodaja, prispeva k temu, da to hitreje propada, kar ni trajnostno, saj ga moramo prehitro zamenjati. Če bi bili pripomočki za čiščenje lepši in lepo oblikovani, bi morda temu opravilu dali več teže in ga nasploh raje opravljali in morda, kot menihi v Indiji, pri tem celo uživali.

Rianne Makkink in drugi nizozemski oblikovalci se bodo predstavili tudi na letošnjem pohištvenem sejmu Ambient v Ljubljani.