Tiskane izdaje
Cena najdražjega kosa z njenim podpisom, visoka omara Loyalty Cabinet londonske znamke Sé, sega k vrtoglavim 41.124 evrom (z DDV), za najbolj prodajan kos pa še vedno štejejo luči Češnje, ki jih poleg svetilke Lolita ter stola Ribbon in Stay vse bolj množično kopirajo na Daljnem vzhodu. Skupaj s svojimi ikonični kosi je redna gostja na straneh svetovno znanih revij o interierju, življenjskem slogu in modi ter se predstavlja v salonih in galerijah s skrbno izbranimi oblikovalskimi imeni.
Te dni se na milanskem pohištvenem salonu, kjer so jo med drugim s francosko oblikovalko Matali Crasset, finskim oblikovalcem Harrijem Koskinenom in Japoncem Nendom (oziroma Okijem Satom) uvrstili na razstavo 46 najuspešnejših imen ob 20. obletnici Salone Satellite – ta jo je nedvomno izstrelil v oblikovalsko orbito –, predstavlja z lepim številom novosti na najrazličnejših lokacijah. V ospredje sili kolekcija pohištva in preprog 88 Secrets za prestižnega indijskega proizvajalca Scarlet Splendour, ki dopolnjuje druge njene nove kose v slavni galeriji Rossana Orlandi. Med njenimi letošnjimi novostmi so med drugim še novi kosi za Sé, svetila za Contardi Lighting, omara za DeCastelli, srebrni kavni set za DaVecchi, novi izdelki za Ghidini 1961 in pohištvo za Qeeboo, s katerima je začela sodelovati lani. Njene izdelke so postavili tudi na razstavo Giro Giro Tondo, posvečeno oblikovanju in arhitekturi za otroke, ki bo v Triennale Design Museumu odprta skoraj leto dni – vse do 18. marca 2018.
Če se vrneva k vašim začetkom. Na Salone Satellite ste se prvič predstavili pred enajstimi leti s punčkami in zibkami iz kolekcije La clinique d'amour, leto prej pa že v Londonu, in že takrat je za te vaše prototipe vladalo veliko zanimanje. Tedaj ste rekli, da ste našteli kar okoli 60 objav.
Ne vem, ali jih je bilo 60 ali ne, res pa jih je bilo stežka prešteti in tedaj se je vse skupaj začelo kotaliti kot snežena kepa. Na Salone Satellite so moje zamisli pritegnile pozornost tako novinarjev kot proizvajalcev, s predstavitvijo stola Maid Chair leto pozneje pa sem vzbudila zanimanje Patrizie Moroso in Marcela Wandersa in tako se je začelo sodelovanje z Morosom in z Moooi.
Ste pričakovali takšen nenaden uspeh?
Milanski sejem obišče okoli 300.000 ljudi. Ne bom rekla, da jih prav toliko zares vidi, kaj si naredil, gotovo pa jih je takih med 100.000 in 200.000. Tam se kot mlad oblikovalec soočiš z resničnim odzivom tako strokovne kot laične javnosti. Če je odziv velik, se lahko otreseš dvomov in obratno. Po mojem prepričanju je najpomembneje, da kot kreativec pripoveduješ avtentično in še nevideno zgodbo, saj si zanimiv le, če s svojimi izdelki oziroma projekti raziskuješ stroko in si pri tem inovativen. Enako pomembno je, da te ideje predstaviš na platformi, ki ima mednarodni odziv, ter predvsem da ohranjaš kontinuiteto. Če ti nekaj zunaj okvirjev uspe enkrat, tudi štirikrat, je premalo. Kot podjetje ali kot oblikovalec se moraš z vztrajnostjo, talentom in samosvojo zgodbo dokazovati skozi več sezon. Nič se ne zgodi na hitro. Potrebuješ veliko potrpežljivosti, samodiscipline in neusahljiv vir zamisli.
Kaj štejete za največji mejnik, ključen za vaš preboj in uspeh?
Vsako leto se je zgodilo nekaj, kar me je potisnilo naprej in odprlo nova sodelovanja: z Rossano Orlandi, Diorjem ... Ni bilo prelomne točke, ampak je bila neka kontinuiteta dela in pojavljanja, ki se še vedno počasi sestavlja v mojo zgodbo. V resnici sem šele na začetku, saj ko spoznaš, kako deluje to kolesje stroke in predvsem proizvodnje, šele razumeš, zakaj oblikovalci do 40. leta štejejo za mlade oblikovalce. To je namreč poklic, ki zahteva ogromno predvsem tehničnega znanja, tega pa pridobiš z vsakim novim projektom, z vsako tehnologijo, ki jo pri projektu šele spoznaš. Akademija in študij je nekaj, nekaj drugega pa je industrijsko oblikovanje, ki se ga naučiš tako rekoč na cesti.
Vmes je tudi v svet oblikovanja zarezala kriza. Zdelo se je, da je sodobno oblikovanje nekako obstalo z obuditvijo sloga 50. in 60. let – ta vintidž je francoska oblikovalka Matali Crasset v najinem nedavnem pogovoru označila za usmerjenost v preteklost, strah pred prihodnostjo –, vi pa ste sledili svoji poti.
Sama v trende ne verjamem, tako kot ne verjamem v marketing industrijskih izdelkov. Bolj gre za iskanje avtorskega izraza, ki pa v sebi odseva tudi širše razumevanje sprememb v družbi in tehnologijah. Razvila sem avtorsko poetiko, ki se odziva na družbo, in oblikovanje skozi zasnovo izdelkov. Moje ključno načelo je brezčasna eleganca. Trudim se oblikovati čim bolj brezčasne izdelke, kar skušam doseči tako z uporabo dolgotrajnih materialov – kovino, kamnom, steklom, lesom ... – kot z oblikami. S tem dobijo priložnost, da bi jih lahko nekdo tudi podedoval, ne pa da bodo zaradi trendovstva čez nekaj let končali na smetišču. Mislim, da sploh ni nekih splošnih trendov, ampak so le različne avtorske poetike in različne filozofije posameznih podjetij in oblikovalcev, ki pogosto izhajajo iz tehnoloških temeljev teh podjetij.
Pravite, da se ravnate tudi po spremembah v družbi. Kaj imate v mislih? Brezčasna eleganca v sebi bržkone skriva tudi težnjo po trajnostnem načelu.
Moje ustvarjalno izhodišče se vselej začenja na presečišču med mojo filozofijo in filozofijo naročnika. Pri Ghidiniju 1961 je medenina izhodiščna točka, s katere začnem razmišljati, in prav na robu neke določene tehnologije je mogoče najti zanimive rešitve in nove poglede na stvari. To je na eni strani zelo tehnološki pogled, na drugi pa, vsaj pri meni, tudi odsev neke družbene teme, ki me zelo zanima; denimo, delovno okolje, kot je bilo pri kolekciji Self-Discipline za Rossano Orlandi, ali pa vloga ženske, ki sem se je dotaknila pri Loliti. Prav Lolita je zelo zanimiv kos in dober primer uporabe likovnih elementov, ki so bili v družbi pred desetletjem še tabuizirani. Leta 2008 je bilo predstaviti lučko s čipkasto obrobo v roza barvi precej drzno, čeprav se danes, ko je rožnate barve vsepovsod ogromno, ne zdi tako. To je bila, lahko bi rekla, feministična gesta, saj sem slabšalno zaznamovane elemente potegnila na svetlo in jim dala nov pomen. Tudi vsak drug moj predmet ima neko svojo zgodbo.
V kateri izdelek ste s tehničnega vidika morali vložiti največ preizkušanj in razvoja?
Težko bi ocenila, ker so si tehnologije tako zelo različne. Pri stolu Ribbon, ki je izdelan z injekcijskim brizgom, je zelo zahtevna predpriprava, ki jo razvijaš skupaj z inženirjem v proizvodnji. Na 3D-modelu moramo preizkusiti kar največ, od stabilnosti do trdnosti, kje so šibke točke in podobno, tehničnim zahtevam pa se mora prilagoditi tudi oblika. Vse mora biti premišljeno do potankosti, saj ko je orodje, ki je tudi velika finančna investicija, izdelano, ni več možnosti za (velike) popravke. Povsem drugače je, denimo, s kosi pohištva iz krivljenih medeninastih cevi za znamko Sé, katerih ogrodja izdelujemo v sodelovanju s Kovinarstvom Trampuž. Z njimi pogosto snujem tudi mojo lastno kolekcijo. Zdaj so kupili poseben stroj, ki računalniško krivi cevi, kar zelo olajša proizvodnjo, a deloma prav tako vpliva na obliko.
Kateri kosi končajo v vaši lastni kolekciji? V njej je prepoznati predvsem tiste iz omejenih kolekcij za Galerijo Rossane Orlandi.
Moja blagovna znamka je nastala po naključju in je nekakšna odprta platforma, ki jo dopolnjujemo, ko dobimo primerno zamisel ali ko spoznamo kakšno novo tehnologijo. Kot industrijska oblikovalka sem za vsako predstavitev želela, da bi bili izdelki že pripravljeni za proizvodnjo, in tako so se množili. To kolekcijo so postopoma začeli dopolnjevati kosi, ki jih snujem za Galerijo Rossane Orlandi v omejenih serijah. A večina našega dela ostaja za naročnike. Mislim pa, da je enako pomembno delovati na treh ravneh: snovati izdelke za naročnike, ohranjati lastno produkcijo, ki je vedno dobrodošla za učenje, ter oblikovati tudi interierje, ki se jih v zadnjem času lotevamo vse pogosteje. Morda se bo naš studio v prihodnosti lotil tudi arhitekture, ki me zelo zanima. To so večje poteze, s katerimi prav tako lahko pripoveduješ svoje zgodbe.
Danes se veliko dela lahko opravi po internetu, ti indijski naročniki so mi v Ljubljano poslali prav vsak prototip. Sodelovanje z naročniki z različnih koncev sveta se ne razlikuje bistveno, še zlasti ne v segmentu višjega cenovnega razreda, v katerem se vsi zavedajo pomena visoke kakovosti. Morda bom lahko kaj več povedala naslednje leto, ko bo v salonih nova kolekcija pohištva za korejsko podjetje. Na splošno vlada veliko zanimanje iz tega dela sveta tako novinarjev kot morebitnih kupcev, na kar kažejo številni članki in število povpraševanj za naše izdelke. Evropi se podobno kot pri modni industriji tudi v oblikovanju pohištva in dodatkov za dom v zadnjih štirih letih odpirajo novi trgi, kjer pa so ciljne skupine prav tako razpršene in podobne kot v Evropi. Tudi na Design Shanghai se iz leta v leto predstavlja več znanih podjetij, je pa v tem delu sveta izrazito veliko kopiranja, ki tudi nam povzroča težave. Tudi tu obstajajo izobraženi kupci, ki iščejo prepoznaven evropski dizajn, na drugi strani se bohotijo kopije. Zanimivo bo opazovati, kaj se bo dogajalo v prihodnosti.
Vaše izdelke kupujejo tudi največji oblikovalski zvezdniki. Philippe Starck je kupil vašo zibelko za najmlajšo hčer, pozneje še stol Homework in luč Full Moon, bili ste povabljeni k sodelovanju pri razstavi Esprit Dior: Miss Dior v Grand Palaisu, za katero ste zasnovali predstavitveni paviljon za to slavno dišavo ... Koga v oblikovalskem svetu cenite vi in zakaj?
Spoznala sem mnogo velikih ljudi, velikih ne samo po dosežkih, ampak tudi po srcu in pameti, in od njih sem se veliko naučila. Mednje sodita predvsem Marcel Wanders in Tom Dixon, pa ne govoriva o dizajnu – sama inspiracije nikoli ne iščem v delu drugih oblikovalcev –, ampak o tem, kako gradijo kariere ali kakšen je njihov prispevek k oblikovalski stroki. Tu je še Patricia Urquiola s svojo močjo, ki je najbrž največja oblikovalka današnjega časa. Vedno me navdihujejo vsi sposobni kreativci. Posel je težak in zahteva veliko talenta pa tudi veliko dela, vztrajnosti in odpovedovanja. Zavedanje, da so vsi ti ljudje vendarle prehodili podobne poti, ti je lahko v navdih. Hkrati pa si lahko zadaš tudi zahtevnejšo nalogo in se odločiš za pot, ki jo pred tabo ni prehodil še nihče.
Ko sva se pogovarjali pred desetletjem, ste poudarili, naj pohištvena industrija vendarle že prizna, da predmete kupujemo ne zaradi funkcionalnosti, ampak predvsem zato, ker se z njimi poistovetimo in se nanje čustveno navežemo. Ravno ta komponenta, se zdi, je še posebej izrazita pri vaših izdelkih.
Predmeti morajo biti funkcionalni in pametni, da so lahko lepi. Lepe stvari imajo v sebi neko logiko in presenečenje. Mislim, da imajo predmeti podobno moč kot besede, zato je pomembno, s kakšnimi smo obkroženi, če si jih seveda lahko privoščimo; vseeno govoriva o privilegiranem položaju zahodne družbe. Na tej točki pa ima oblikovanje široko pripovedno moč in doseže širok krog ljudi. In če ima čustveno moč, se ljudje ob njem ustavijo, morda tudi kaj vprašajo ali razmislijo. Zato je oblikovanje kar močno orožje ali glas. Ta glas pa je treba uporabiti.
Naj se navežem na vaše besede, da je pomembno, s kakšnimi predmeti smo obkroženi. S kakšnimi ste vi?
Rada imam zelo prazne prostore, le sem ter tja kakšno stvar. Najraje imam naravo, bolj kot predmete pa občutke, ljudi in doživetja. Predmete izbiram zelo pazljivo in kritično. Tudi pri snovanju svojih – če me nekaj res ne premakne, gotovo ne pride naprej. Ni se lahko domisliti nečesa, ob čemer bi nekaj začutila v želodcu, kot se lahko zgodi, ko v množici samo do ene osebe začutiš nekaj. S predmeti je enako: dotaknejo se me samo določeni.
