Tiskane izdaje
»Desetletja smo na modo gledali skozi izkrivljeno prizmo. Prepričani smo bili, da so ročno izdelana oblačila boljša, pristnejša, dragocenejša in prestižnejša ter da so strojno izdelana inferiorna v vseh pogledih. Toda pri tem smo se motili,« poudarja Andrew Bolton, kustos nedavno odprte razstave z naslovom Manus x Machina: Fashion in the Age of Technology (Manus x Machina: Moda v času tehnologije) v newyorškem metropolitanskem muzeju umetnosti.
Razstava, ki zajema izbrane modne kose s konca 19. stoletja vse do današnjih dni, skuša dokazati, da je treba na stroj gledati kot na povsem enakovrednega soustvarjalca najimenitnejše mode v naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Torej da sta roka in stroj, običajno predstavljena kot nasprotna si, v resnici enakovredna, kar je še zlasti vidno v sodobnem času, ko sta moda in tehnologija bolj kot kdaj prej povezani in prepleteni. Zato je primerneje raziskati vlogo ročnega in strojnega dela, ki sta vključena v kreativni proces izdelave oblačil, ne pa vztrajati pri mitu, da je poglavitna razlika med haute couture in prêt-à-porter v tem, ali je nekaj izdelano (pretežno) ročno ali zgolj strojno.
Vse zaradi Laurentove obleke iz kolekcije Mondrian
Za spremembo Boltonovega gledišča je bilo usodno proučevanje obleke Yvesa Saint Laurenta iz slavne kolekcije Mondrian, ustvarjene leta 1965, ki jo hranijo v muzejskem depoju. S to kolekcijo se je francoski oblikovalec poklonil delu več modernističnih umetnikov, njen osrednji del pa je sestavljalo šest koktajl oblek iz volnenega in svilenega džersija v obliki črke A, za katere so ga navdahnile slike nizozemskega slikarja Pieta Mondriana (1872–1944). Ta navdih obleke razkrivajo že na prvi pogled, saj je na njih prepoznati Mondrianove značilne barve, prekinjene s črnimi črtami, oziroma izrazit umetnikov grafični vzorec. Laurentova kolekcija, ki je danes v zbirkah več muzejev – poleg newyorškega še Rijksmuseuma v Amsterdamu in muzeja Victoria & Albert v Londonu –, je doživljala velik uspeh in prepoznavnost, saj je bila objavljena v številnih revijah, leta 1965 je med drugim krasila naslovnico Vogua, na veliko pa so jo kopirali tudi izdelovalci poceni konfekcije. Obleke so bile sešite iz posameznih kosov džersija različnih barv, skupaj pa sestavljene brez vidnih šivov in prav dejstvo, da so bile skoraj v celoti izdelane strojno, je kustosa Andrewa Boltona nadvse presenetilo. Prepričan je, da ni pomembno, ali je vrhunski oblikovalec izdelal oblačilo strojno ali ročno, temveč je v ospredju predvsem to, kakšen učinek ali rezultat je želel doseči, to pa je enkrat mogoče bolje izraziti s strojem, drugič z ročnim delom. »Pomislite na obleko Sarah Burton, ki jo je ustvarila za znamko Alexander McQueen. Četudi so vezenine še tako neverjetne, še vedno šteje za konfekcijski kos. Zame je poglavitna razlika med visoko in konfekcijsko modo v prileganju, kroju. Pri visoki modi gre za izdelavo kosa, ki je bil ukrojen za nekoga, pri konfekcijski pa za ustvarjanje standardizirane velikosti, ki naj bi ustrezala mnogim postavam. Toda glede dokončanja, torej vključitve količine ročnega dela se razlika dandanes vse bolj manjša,« pojasnjuje. Njemu osebno so všeč tako natančnost in popolnost strojno izdelanih oblačil kot tudi nenatančnost in nepopolnost ročno izdelanih kreacij.
Razstava ponuja sprehod skozi bogato modno zgodovino zadnjega stoletja, ki se naslanja na pojav haute couture v 19. stoletju, ko je bil izumljen šivalni stroj, ter na pojav razlik med ročnim (manus) in strojnim (machina) v razcvetu industrializacije in množične proizvodnje. Pripoved se vije skozi 170 razstavljenih primerkov visoke in avantgardne konfekcijske mode, ki se končuje v današnjem trenutku. Nekatere kreacije so izdelane pretežno ročno, druge pa večinoma ali povsem strojno, toda večina stvaritev najslavnejših oblikovalcev iz različnih časovnih obdobij je kombinacija obeh delovnih procesov.
Kot bogata preproga
Obiskovalce najprej pozdravi osupljiva poročna obleka s podpisom Karla Lagerfelda, ki jo je zasnoval v Chanelovi kolekciji visoke mode leta 2014. Težko se je načuditi predvsem kraljevsko razkošni in šest metrov dolgi vlečki, za katero so porabili kar 450 ur dela, bolj kot na del oblačila pa spominja na dragoceno preprogo. Obleka iz sintetične strukturaste tkanine je bila ročno ukrojena, sešita na šivalni stroj in ročno dokončana. Bogat baročni vzorec na vlečki je bil ročno narisan z zlato metalno barvo, okrašen s strojno natisnjenimi umetnimi diamanti ter dovršen z ročno našitimi biseri in kamni.
Marsikdo bo najbrž presenečen tudi, da je bil pri nastajanju kreacije haute couture Christiana Diorja iz leta 1953, ki jo je Bolton uvrstil v izbor klasične mode, posredi šivalni stroj. Obleka je bila strojno sešita in ročno dokončana z umetnimi rožami, deteljicami in travo iz zelenega, rožnatega in vijoličastega svilenega sukanca. Ali pa da je bilo v črni in beli obleki iz zadnje kolekcije britanskega modnega oblikovalca Garetha Pugha, denimo, vloženega kar nekaj ročnega dela. Pughovi kreaciji, ki zbujata pozornost in radovednost predvsem zaradi nenavadnega izbora materiala – slamic za pitje pijač –, sta bili izdelani tako, da je bila vsaka slamica ročno odrezana in posebej pripeta na kos iz črne svile in volne, ki pa je bil sešit na stroj.
Tudi tradicionalni kosi
Boltonov izbor v segmentu čipkastih kreacij vključuje tudi bolj tradicionalne kose, med drugim irsko poročno obleko iz leta 1870 iz ročno izvezene bombažne čipke neznanega oblikovalca, in najbolj sodobno, a prav tako zelo privlačno različico. Bela obleka oblikovalca Thoma Browneja je videti kot iz lasersko rezanega usnja, vendar je v resnici izdelana iz pene, izrezana, sešita in dokončana pa povsem na stroj. Kot je še poudaril Bolton, je zelo redko, da bi bil kos oblačila izdelan povsem brez človeških rok.
Razstavo so odprli na prvi majski četrtek, ko vselej priredijo gala večer, ki slovi kot oskarji na vzhodni obali, in to je priložnost, ko zbirajo denar za delovanje muzejskega kostumografskega inštituta. Zabava, na kateri se zaradi vrtoglave vstopnine – po poročanju francoske tiskovne agencije AFP je letos vstopnica stala 30.000 dolarjev, celotna miza pa 275.000 dolarjev – zbere svetovna družbena smetana oziroma znani zvezdniki iz sveta filma, televizije, mode, politike in športa, pa je bila tako zaradi gostiteljice, urednice ameriške izdaje Vogua Anne Wintour, kot tudi skrbno izbranih oprav gostov, že sama po sebi velika razstava sodobnih modnih kreacij. Le da je trajala le en večer, medtem ko bo opisana razstava na ogled do sredine avgusta. •
