V omenjenem muzeju bo do konca septembra na ogled razstava o enem najbolj priljubljenih likov popularne kulture 20. stoletja - Tarzanu.
Odrasel je v naravi, kar je za superheroja nenavadno. Superjunaki, kot sta denimo Batman in Superman, običajno jemljejo svojo moč iz drugih galaksij, pri njihovih supernalogah pa so jim v obilno pomoč različni superpripomočki, ki jih zanje ustvarjajo bistroumni znanstveniki. Tarzana omejujejo nož in kamen, lok in puščica. Predstavlja podobo, ki si jo je o Afriki ustvaril Zahod - težko pregledno džunglo divjih zveri in eksotičnega rastlinstva.
Tarzan je lik, ki je kot nalašč za današnji čas - živi kot ekolog, poje tisto, kar si nalovi sam, je zaščitnik narave in ogroženih živalskih vrst ter nasprotnik divjih lovcev. Pariška razstava, ki na ogled postavlja knjige, stripe, filme, igrače, nagačene opice in druge divje živali ter številne afriške predmete iz muzejske stalne zbirke, si prizadeva obiskovalce prepričati, naj razmišljajo, kdo Tarzan pravzaprav je in zakaj ga (spet) potrebujemo.
Rešitelj iz džungle, elegantni divjak ali eko superheroj? Tarzan je eden najmogočnejših mitov 20. stoletja. »Namen naše razstave je ljudi spodbuditi k razmišljanju, ne zgolj portretirati neki lik ali civilizacijo,« pravi vodja muzeja Stephane Martin. Prek Tarzana želijo raziskati korenine popularne zahodne kulture. Tarzan s svojim umikom v divjino simbolizira izgubo zaupanja v zahodno potrošniško družbo, čeprav je bil ustvarjen pred skoraj sto leti, v času, ko je bila prava potrošniška družba še v povojih. Tarzanov »oče« Rice Burroughs je z njim »predvidel« tudi čas velike krize v Ameriki in ponudil svojo rešitev - vrnitev v divjino, h koreninam, ali kot smo pozneje lahko slišali v mnogih sloganih potrošniške družbe, ki ji vsake toliko časa hočemo ubežati tudi sami - nazaj k naravi. Tarzan razmišlja o tem, kako tanka in obenem neprebojna je lahko meja med »primitivnim« in civiliziranim svetom. V enem od zadnjih filmov o njem, Greystoke iz leta 1984, Tarzan izjavi: Vračam se domov, ker zdaj vem, kdo nisem. Tarzan je deček, ki je osirotel še kot dojenček in ga je vzgojila družina goril. Ko dozori v mladega moža z nagonom divje živali in telesnimi sposobnostmi atleta ter sreča druge ljudi, do katerih takoj začuti nerazložljivo vez, se njegovo življenje za vedno spremeni.
Tudi Edgar Rice Burroughs (rojen v Chicagu leta 1875) je moral precej razmišljati, kdo je in kdo ni. Do petintridesetega leta mu je spodletelo skoraj na vseh področjih, ki se jih je lotil. Bil je kavboj, iskalec zlata, vojak pri sedmi enoti ameriške konjenice. Leta 1911 je bil na psu. Poročen, z dvema otrokoma, je moral zastaviti svojo uro in ženin nakit, da je lahko kupil hrano in premog. Njegov zadnji podjetniški podvig, agencija za prodajo šilčkov, je bila na robu propada. Čakajoč na poročilo nekega trgovca je za zabavo začel pisati fiktivne zgodbe. Na svoje veliko presenečenje je prvo, Under the Moons of Mars, prodal publikaciji All-Story Magazine za zavidljivih štiristo dolarjev. Njegov drugi roman so zavrnili, s tretjim pa je zadel v polno. All-Story Magazine je oktobra 1912 za sedemsto dolarjev odkupil pravice za Tarzan of the Apes. Kljub izjemni priljubljenosti je avtor potreboval še dve leti, da se je Tarzan s strani revije preselil na strani romana. Tarzan of the Apes je bil prvič objavljen leta 1914 in je postal izjemna knjižna uspešnica. Napisan je bil na roko na hrbtne strani starih pisem in ostanke papirja. Pri pisanju se je opiral na spomine legendarnega raziskovalca H. M. Stanleyja, popisane v zvezku In Darkest Africa, se zgledoval po Kiplingovi Knjigi o džungli ter se navdihoval celo pri črncih, ki jih je videl na sejmu v Chicagu. V Afriki zares ni bil nikoli.
Več v današnji tiskani izdaji Dela