Oda trpljenju

V svojih modnih kolekcijah rad uporablja svilo, kar ni zgolj poklon kitajski tradiciji gojenja sviloprejk, temveč pomeni trajnostno držo in spodbujanje domače tekstilne proizvodnje. Svila je naraven material, ki ga modna industrija označuje kot okolju prijaznega. Še danes, ko je na voljo vrsta novih materialov, ima značaj prestižne tkanine, visoka moda jo ceni od nekdaj. Sheguang Hu, kitajski modni kreator mongolskega rodu, je znanje, kako ravnati s tem čudovitim materialom, pridobil na Nizozemskem. Rad žonglira z različnimi modnimi praksami in tradicijami – tistimi, ki izvirajo iz kitajske in mongolske tradicije, ter zahodnimi, ki jih je dodobra spoznal v času študija v Amsterdamu.

V Pekingu rojeni Sheguang Hu se je na Nizozemsko preselil, da bi študiral modno oblikovanje, ko je bil star 16 let. Vpisal se je na znamenito akademijo lepih umetnosti Gerrita Rietvelda v Amsterdamu. Po končanem šolanju se je hitro znašel na seznamu kraljevih oblikovalcev, saj je kreiral oblačila celo za nizozemsko kraljevo družino. Danes ima modno trgovino v Amsterdamu in Pekingu. Kreira tako za Nizozemce kot za številne rojake, ki si želijo prestižnega oblikovanja z zahodnjaškim vonjem. Potem ko je bil uspešen v Evropi, se je vrnil na Kitajsko, kjer danes s pridom uporablja, kar se naučil – seveda tudi tisto, kar moda imenuje ideal peščene ure.

Nizozemski oblikovalci slovijo po čudaških vizualnih idejah in nenavadnem oblikovanju in tega duha se je v celoti navzel tudi Sheguang Hu, pri čemer pa ni zanemarljiv prav tako »čudaški« element kitajske imperialne dediščine, iz katere izhaja. Navdih za svojo modo vedno najde tudi v tradicionalnih kostumih različnih civilizacij, evropske, azijske in južnoameriške. Rad ima karneval, barve, dramo in perje. Za Sheguanga je ekstravaganca na prvem mestu. Prizadeva si, da bi s svojimi kreacijami, močnim ličenjem, ekstravagantnimi čevlji in splošnim razpoloženjem, ki ga ustvarijo njegove spektakularne modne predstave, vznemiril občinstvo, da bi ljudje še dolgo govorili o ekskluzivnem modnem dogodku, ki so mu bili priča. Bolj kot raziskovanje običajev in kulture oblačenja modo vidi kot priložnost za dogajanje. Za Sheguanga je moda nekakšen cirkus, ki spominja na tradicionalne predstave kitajske opere, z izumetničenimi manekenkami in njihovimi izmaličenimi telesi, zlasti stopali.

Sheguang v svoji modi uporablja veliko perja in drugih »scenskih« rekvizitov, z bodicami na čelu, ki so njegov najljubši modni dodatek. Prisega na baročni šik z vampirskim pedigrejem. Njegov vzornik je pokojni britanski kreator Alexander McQueen. Tako kot McQueen se tudi Sheguang na pisti spopada s temnimi stranmi svoje osebnosti ali kar človeštva na splošno, kar je očitno zlasti na njegovih modnih revijah, kjer vlada nekakšna črna magija. Hu namreč pravi, da je moderno življenje postalo brez okusa, da so življenja in duše mnogih ljudi prazni. Zdi se mu, da sodobni človek živi v otrplosti, tako kot sviloprejke, da v svojem prepolnem življenju ne občutijo niti sreče niti bolečine ... Sam prisega na močna čustva, ki jih je treba znova ustvariti, povzročanje bolečine se mu že zdi ena od možnosti. Zdi se mu, da bi se ob občutenju bolečine ljudje (ženske?) prebudili, znova okusili življenje in se pognali za svojimi sanjami.

Visoka moda je že stoletja močno povezana s »trpljenjem«, ki je zaznamovalo tako zgodovino evropske (vladarske) mode kot modo Daljnega vzhoda, od koder prihaja Sheguang. V sodobnem času smo izgubili »čut« za trpljenje, je prepričan modni kreator, ki je znan po tem, da manekenke obuva v sicer umetelno izdelane, vendar ubijalsko visoke čevlje s poševno odrezano platformo ali kot rezilo tanko peto. Padci na njegovih modnih revijah so zato bolj pravilo kot izjema in spominjajo na gladiatorske igre, ob katerih se morda zabava občinstvo, zagotovo pa ne manekenke. Kreator se zgovarja na idejo, da želi, da bi njegova dekleta dajala vtis, kakor da, podobno kot metulji ali ptice, navidez lebdijo v zraku kot angelska bitja iz onstranstva, ki pa jih zaradi mask na obrazih ne prepoznamo.

Tradicija nošenja mask in lasulj je bila v zgodovini mode, kjer Sheguang obilno jemlje navdih, običajna – na dvorih, še posebej na dvoru francoskega kralja Ludvika štirinajstega v 17. stoletju, kjer so umetnost modnega ekshibicionizma obvladali do potankosti, so pogosto organizirali plese v maskah. Če dame niso nosile mask, so imele na obrazih močan bel puder, ki je njihovo kožo spremenil v skodelice porcelana. Vedno obstaja kak motiv, da dame ne moreš spoznati, zlasti če modno ideologijo utemeljiš na trpljenju. Obraze svojih »metuljev« Sheguang pogosto prekrije s takšnimi skrivnostnimi maskami, s čimer zvito poskrbi, da se njegovim manekenkam ni treba lažno smejati, kadar jim ozki stezniki rinejo pod rebra ali ko potihem štejejo korake, ki jih še ločijo od odrešilnega zaodrja ...