Zagotovo je v slovenski zavesti najbolj kulten dežnik Jelkin rumeni dežnik. Takšen, s kakršnim je ilustratorka Marlenka Stupica okrasila naslovnico prav tako kultne pravljice Ele Peroci iz leta 1955.
Te dni je Jelka z njim prvič v zgodovini
Poleg kultne svetlomodre platnice je bilo treba na novo pogledati tudi pravljico, da bi lahko delovala na odru. A tu ni bilo večjih posebnosti. Ključne besede in stavki iz izvirnega besedila so postali ključne slike, v katerih se premikajo in vzpostavljajo drobni odnosi, vse to pa se dogaja v okenskem okvirju in okoli njega. Okno je bila osnovna ideja in je hkrati tako rekoč glavna »lutka«, ki je, ko stoji pokonci, svet okvirjev, svet odraslih ali, če želite, svet sivine, ki Jelki tudi fizično pušča zelo malo prostora. Ko se nagne skoraj v vodoraven položaj, se v njem razbohoti zelena dežela Klobučarija, drugačna pravila in igra. »Vprašanje je bilo samo, kateri element zgodbe bomo umestili v središče: domišljijski ali socialni. Odločila sem se za socialnega, saj gre v gledališču za odnose. Ta vidik pa izpostavlja otroka, ki s svojim drugačnim videnjem sveta postavi na glavo tudi starše in jih pripravi do tega, da na svet pogledajo z drugimi očmi. Ta svet domišljije je tako bolj postal svet igre, v kateri nastopajo pol osebe, pol igrače ter igralci,« še dodaja.
Vse skupaj krasno prepletajo predvsem zvoki violine, okarine in orglic, ki jih je v harmonično celoto povezal etnomuzikolog mag. Igor Cvetko in jo v živo izvajajo animatorji. »Izhajal sem iz štirih motivov oziroma prostorov, torej potovanja, Ljubljane, Klobučarije pa tudi potoka, in jih ponazoril z inštrumenti; z violino potovanje, z orglicami Ljubljano, okarino za Klobučarijo, za potok pa triglasno a cappello oziroma vokal brez inštrumentalne spremljave. Ker pa vsak igralec lahko igra samo po en inštrument, je bila razdelitev vlog precej zapletena. Toda to, da je v predstavi živa glasba, ji daje velik šarm,« poudarja Cvetko.
Prav zaradi izvajanja glasbe pa tudi okenskega okvirja, ki zahteva veliko ročnih spretnosti, je ta predstava precej specifična; igralec Miha Arh jo primerja s tekom čez ovire. »Najprej smo morali urediti akcijo oziroma animacijo, šele potem smo jo lahko povezali z glasbo. To je tip predstave, ki prenese neke vrste igrarijo v različnih kontekstih oziroma naracijah.
Kaj pa Čenče, Cenčki, Juriji in Miški? Vsi so se v lutkovni svet izvili po ilustracijah zagrebškega akademskega slikarja, kiparja in grafičnega oblikovalca Svjetlana Junakovića, a je likovna podoba lutkovne predstave v resnici nastala v tesnem sodelovanju z režiserko Jeleno Sitar Cvetko in scenografko Darko Erdelji.
Junaković je slovenskim mladim bralcem znan kot avtor ilustracij v Cicibanu in marsikateri knjigi, med drugim tudi v slikanici Andreja Rozmana Roze Uganke 100 + 1, ki je pred štirimi leti prejela Levstikovo nagrado. Tudi z Jeleno Sitar Cvetko sta tako rekoč stara znanca, je poudaril, med drugim sta sodelovala pri predstavi Ko je Šlemil šel v Varšavo (LGM, 2011), za katero je na letošnjem 26. mednarodnem gledališkem festivalu Valise 2013 v Łomži na Poljskem prejel nagrado za najboljšo likovno podobo.
Svjetlan Junaković je pravljico Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon poznal že od prej, saj je tudi na Hrvaškem precej znana, pri snovanju te predstave pa so se mu odprla nova vrata, dodaja. Ker so lutke nastale po njegovih ilustracijah, je imel vso ustvarjalno svobodo, saj se mu ni bilo treba obremenjevati, kako se bo iz risbe rodila lutka. To je bilo v pristojnosti Darke Erdelji in lutkovnih tehnologov. »Nastajanje lutk sem aktivno spremljal na vseh ravneh, kaj pobarval po svoji presoji in podobno,« je poudaril, na opazko o Jelkinem nekoliko zaskrbljenem izrazu pa je odgovoril, da to kaže na njeno začetno osamljenost in melanholijo, ki pa jo uspešno premaga. Po zaslugi rumenega dežnika.