Tiskane izdaje
Sprehod po vzhodnonemškem Dresdnu je čudovita lekcija iz zgodovine, saj je mesto z obnovo oziroma rekonstrukcijo nekdanjih knežjih stavb postalo tudi izjemna vizualna poslastica. Za to ima zasluge predvsem znameniti saški vladar iz 17. stoletja Avgust Močni, saški volilni knez in poljski kralj, ki je še danes kulturna in gospodarska ikona regije.
Pozneje je bilo zgrajenih malo za mesto pomembnih in reprezentativnih objektov, vendar velja med njimi izpostaviti nenavadno tobačno tovarno Yenidze, ki se je v Dresdnu pojavila na začetku 20. stoletja in je v tistem času predstavljala pomemben gospodarski objekt. Yenidze na Weißeritzstraße na vzhodnem robu mesta nedaleč od mestnega kongresnega centra ni stavba, ki bi bila uvrščena na vrh turističnih prospektov, ki vabijo k ogledu mesta, vendar je zanimiva prav zaradi drugačnosti in zapostavljenosti (arhitekt objekta je pozneje postal Hitlerjev svak).
Poslopje, ki se ga je prijelo ime Yenidze, je leta 1909 zasnoval domači arhitekt Martin Hammitzsch. V mestnem središču oziroma v njegovi ožji okolici v začetku 20. stoletja (Yenidze danes stoji streljaj od zgodovinskega jedra mesta tik ob železniški postaji Dresden Mitte) ni bilo dovoljeno graditi industrijskih poslopij oziroma tovarn, ki bi že z videzom nakazovale na svoje industrijsko poslanstvo in s tem kazile lepoto – po obsežni prenovi v zadnjih dvajsetih letih – spet enega najlepših mest v Evropi.
Poslopje je posebno zaradi svoje za evropski prostor nenavadne zunanjosti. Gradnjo je naročil Hugo Zietz, v orientalsko kulturo zaljubljeni tovarnar, ki je želel, da bi imela njegova nova tobačna tovarna poudarjeno orientalski videz. Arhitekt se je odločil, da tovarno zgradi po modelu mošeje, z nizom tradicionalnih stolpičev oziroma minaretov vred.
Kombinacija tobačne proizvodnje in tradicionalno turške arhitekture se zdi zelo posrečena in logična, kljub temu pa je imel Martin Hammitzsch pri gradnji objekta precej težav. Po končani gradnji se je namreč vnela burna razprava o neprimernosti zgradbe, ki spominja na turško mošejo sredi ponosnega knežjega mesta Dresden, ki je veljalo za zibelko srednjeevropske baročne kulture na Saškem, ne glede na to, da je bilo v 18. stoletju zelo modno posnemati orientalske vzorce, zlasti v notranji opremi. Novogradnja v slogu tuje in razmeroma neznane kulture je bila za Dresden precejšen šok, zato je objekt naletel na močno nasprotovanje. Objekt za nemške tradicionaliste ni bil sprejemljiv, zato se je Hammitzsch, utrujen od kritik na svoj račun, po koncu prve svetovne vojne, v katero se je prostovoljno javil, preselil v Chemnitz (kjer je pridobil naziv profesorja arhitekture in gradbeništva).
Hammitzsch je navdih za stavbo našel v podobi mošeje mameluške grobnice v Kairu. Tobačna tovarna Yenidze pa v začetku 20. stoletja ni bila posebna le zaradi vizualne podobe; hiša je bila tudi gradbena senzacija, saj je bila prvi industrijski objekt v Nemčiji, zgrajen iz armiranega betona po principih sodobne gradnje, ki je pozneje postal standard v vsej Evropi. Novi način gradnje je omogočal drugačno in bolj gospodarno organizacijo prostorov, saj notranji prostori niso več potrebovali nosilnih obokov, poleg tega pa je omogočil tudi večjo požarno zaščito, kar je bilo za tobačno tovarno velikega pomena.
Tobačna mošeja je v celoti podkletena, ima pet nadstropij, mansardo in z 62 metri presega vse mošeje, ki so bile pozneje zgrajene v Nemčiji. Najvišji minaret, ki krasi poslopje, seveda ni namenjen klicanju k molitvi, temveč je v orientalsko okrasje oblečeni dimnik. Značilna kupola s špico na vrhu je visoka dvajset metrov in okrašena s steklenim vitražem v rubinasti in smaragdni barvi na zlati osnovi, ki čudovito žari, ko je osvetljena od znotraj.
Podjetnik Hugo Zietz je imel status kraljevega dobavitelja, kar je pomenilo, da njegovi izdelki zagotavljajo najvišjo kakovost. To »potrjuje« tudi zlata krona na vrhu kupole, ki objema špico v sredini.
V drugi svetovni vojni je bil Dresden silovito uničen. V bombardiranju februarja 1945 je bilo porušenih kar 94 odstotkov vseh zgradb v ožjem mestnem središču, kar je največ v Nemčiji. Uničena je bila tretjina poslopja (južno krilo) tobačne tovarne Yenidze, močno poškodovana je bila tudi kupola. Takoj po vojni so uničeni del poslopja deloma obnovili in že leta 1947 v hiši nadaljevali proizvodnjo cigaret. Leta 1953 je postala sedež tobačnega grosista VEB Importtabak (kasneje VEB Tabakkontor). V poslopju so uredili skladišče surovega tobaka, ki so ga od tod razpošiljali drugim tobačnim tovarnam v nekdanji NDR.
Po združitvi Nemčij leta 1990 so v Dresdnu začeli pospešeno obnavljati in rekonstruirati nekdanje zgodovinske objekte, med katerimi je bilo tudi poslopje tobačne tovarne Yenidze. Južno krilo so rekonstruirali na podlagi originalnih načrtov, za sanacijo kupole pa je bilo naročenega 860 kvadratnih metrov po starih načrtih izdelanega stekla.
Danes je pod kupolo restavracija z najvišjo razgledno teraso v mestu. Redno prirejajo pravljične urice, ki obiskovalcem pričarajo Orient v zgodovinsko pravljični podobi. Leta 1997 je nekdanja tobačna tovarna spremenila svoje poslanstvo; v poslopju so namreč odprli pisarne za številna podjetja, ki imajo v tej reprezentativni stavbi danes svoj sedež. Leta 2014 je poslopje kupila družba EB Group, ki z njim upravlja. Načrtujejo, da bi v hiši uredili muzej, ki bi obiskovalcem ponudil vse informacije in arhivsko gradivo o tobačni tovarni, ki je tu nekoč delovala.
Arhitekt Martin Hammitzsch je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prevzel vodenje šole za gradbeništvo in arhitekturo v Dresdnu in leta 1935 postal član Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP). Naslednje leto se je poročil s svojo drugo ženo, pol sestro Adolfa Hitlerja, Angelo Hitler, kar pa Hitlerju ni bilo preveč všeč. Leta 1937 je prodal sončno hišo (Haus in der Sonne) v vinogradniškem Oberlößnitzu, in se preselil v Dresden. Leta 1938 je bil imenovan za državnega direktorja in vodjo oddelka za gradnje na saškem ministrstvu za notranje zadeve, leto kasneje pa za ministrskega svetnika. Še pred izbruhom druge svetovne vojne je bil imenovan za poveljnika rezervne enote v nemški vojski, ter bil leta 1943 odlikovan s činom polkovnika. Sledilo je povabilo, da prevzame vodenje tehničnega oddelka saške deželne vlade. Po koncu vojne je storil samomor – njegovo truplo so našli 12. maja 1945 v gozdu v okrožju Oberwiesenthal v bližini češkoslovaške meje. V procesu denacifikacijie leta 1948 je bilo njegovo celotno premoženje zaseženo in preneseno v javno last. •
