Mikrofoni izumitelja in oblikovalca Marka Turka poleg Kraljevega Rexa, Mächtigovega kioska K67, Savnikovega telefona Eta 80 in Miklavčevih smučarskih čevljev Alpina slovijo kot največje ikone slovenskega oblikovanja. Po 25 letih jih bo mogoče videti na razstavi v Galeriji Kresija.
Marka Turka, ki je kot mojster elektroakustike v oblikovanje zašel nenačrtno in kljub uspehom in nagradam še dolgo trdil, da to ni njegova glavna dejavnost, največkrat povezujemo z estetsko izčiščenimi mikrofoni, čeprav je snoval še mnoge druge elektroaktustične naprave. In ko ga je decembra 1993 ob prejetju Delove mednarodne nagrade za oblikovanje DIDA naš novinar Marijan Zlobec v intervjuju naslovil s pesnikom oblike, je odgovoril: »Tu je združene veliko strokovnosti. Navsezadnje obvladam kakih deset različnih obrti, in to vse v eni osebi. Zato tudi lahko naredim bolje eno stvar, ker vem, kaj je treba narediti. Tudi vem, kakšne težave bi lahko nastale pri izdelavi.«
Njegovi izdelki težav niso imeli, kot pojem izpopolnjenosti so odmevali tudi v strokovnih krogih ter se vse od 60. let prejšnjega stoletja predstavljali na razstavah od Pariza, Milana in Ljubljane do New Yorka, Ciudada de Mexica, Washingtona, Stuttgarta in Nagoye. Že leta 1963 sta bila v zbirko slovitega newyorškega muzeja MoMA uvrščena mikrofona MD8-C in MD9 (najbolj prepoznaven Turkov izdelek je mikrofon MKS-exclusiv iz leta 1987/88, na fotografiji), s prvega BIO leta 1964 v Ljubljani pa je odšel s kar tremi zlatimi medaljami in dvema častnima priznanjema. Leto zatem je kot drugi industrijski oblikovalec (za Nikom Kraljem) dobil še Prešernovo nagrado.
Deset tisoč mikrofonov v petdesetih letih
Da je v pol stoletja izdelal približno deset tisoč mikrofonov, je mogoče izvedeti tudi v starih časopisnih člankih, ki pa so z zapisi o njem osebno, razen tega, da je bil velik perfekcionist in povsem predan konstruiranju, bolj redkobesedni. Njegova hči Mojca Turk Avsec, ki je skupaj z materjo Tatjano očetovih pet mikrofonov in osem merilnih naprav pred kratkim donirala Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) ter za razstavo posodila več kot deset drugih naprav, pritrjuje, da so bili mikrofoni in druge aparature očetovo veliko in edino veselje. »Bil je srečnež, da je lahko delal tisto, kar ga je veselilo, in je od tega še živel. Svoje kraljestvo si je ustvaril v kleti Šukljetove hiše nasproti parlamenta na Beethovnovi 1 v Ljubljani. A že zvonec je pred neznanci skril na podboju – da ga le ne bi kdo motil pri razmišljanju in delu. Tako se je umaknil v svoj svet, v katerega je spustil samo prijatelje in sebi enake, domov je prišel tako rekoč samo za božič,« pripoveduje sogovornica.
Tudi njena mati Tatjana Turk možev laboratorij opisuje kot njegov prvi dom. »Če malo karikiram, je tam prebil vse dneve in noči, vse državne in cerkvene praznike, in tudi kadar sva si ogledala predstavo v gledališču ali operi, me je pospremil domov, sam pa se je vrnil k delu. Bil je zasvojen z izumljanjem in tudi po tem, ko ga je zadela kap, si je pogosto želel 'domov' – v laboratorij,« razkriva. Toda veselje nad doseženim je vselej delil s svojima damama. »Delavnica je bila blizu doma, zato je ob 15. uri prihajal domov na kosilo. Kadar mu je uspelo kaj novega, pa nama je prinesel pokazat. Najnovejši mikrofon je postavil na mizo in čakal, ali nama bo všeč. Zelo je bil vesel, kadar so mu stvari uspele, in večinoma so mu, saj ni prej odnehal. Večerjal je mrzlo, domov pa se je vrnil šele po polnoči,« se spominja njegova žena. Njej je posvetil mikrofon z makovo glavo (MD9) na teleskopskem držalu.
Vse sam, samo da bo popolno
Prav zaradi natančnosti in težnje k najvišji perfekciji se je Marko Turk vseh faz nastajanja izdelka loteval sam. Do popolnosti je tudi zaradi likovne nadarjenosti – kot mladenič je kolebal med študijem slikarstva in elektrotehnike, kot mladenič pa je risal tudi stripe – prignal tudi obliko. »Bil je seznanjen z vsemi najnovejšimi tehnologijami. Njegov bratranec je namreč predaval na znani tehniški fakulteti ETH v Zürichu v Švici, in vsaj enkrat na leto smo ga obiskali, da se je poučil o vseh novih spoznanjih ter nakupil najnovejše materiale, ki jih pri nas ni bilo mogoče dobiti. Spominjam se, da mu je uspelo nadgraditi dve napravi švicarske izdelave; ena je bil rezkar, z izboljšavo katerega je povsem navdušil vodstvo tovarne, ki mu je potem poklonilo poln kovček specialnega orodja za to napravo. Izboljšavo merilne naprave nekega drugega proizvajalca pa so mu, potem ko jo je pustil pri njih, da bi jo preučili, dobesedno ukradli,« pravi sogovornica.
Arhitektka, ki dela kot grafična oblikovalka in oblikovalka muzejskih postavitev, tudi aktualne razstave Marko Turk – Homo Faber v ljubljanski Galeriji Kresija, ki bo na ogled od ponedeljka, je po očetu očitno podedovala estetsko plat. V industrijsko oblikovanje pa se ni podala prav zato, ker je iz očetovega dela spoznala, kako ključno je, da oblikovalec pozna in razume vse najmanjše podrobnosti o vsebini in njenem delovanju. Med očetovimi stvaritvami se ji tako kot materi zdi najbolj občudovanja vreden mikrofon s tako imenovano makovo glavo. O očetu pove še majhno zanimivost. Marko Turk je leta 1941 končal Pomorsko akademijo v Bakru na Hrvaškem, kamor se je vpisal zaradi matere, ki je nadvse ljubila opero. Njena najljubša je bila Madame Butterfly.
Izboljšano v Jugoslaviji
Eden Markovih tesnih sodelavcev Nikolaj Simič, ki mu je pomagal s svojim vedenjem in znanjem elektronike (4. in 25. septembra ob 17. uri bo tudi strokovno vodil po razstavi, kjer je na ogled okoli 60 Turkovih predmetov iz zbirke MAO, državnega zbora in družinske zbirke) in s katerim sta sčasoma postala tudi družinska prijatelja, Marka Turka opisuje kot večnega izumitelja. Spominja se ga kot zelo zanimivega in izjemno načelnega človeka, nekoliko zadržanega in redkobesednega, a vselej pripravljenega pomagati. Poleg spominov nanj in njegov laboratorij, ki jih je napisal za razstavni katalog, je razkril še anekdoto, ki ponazarja, kakšen gospod starega kova je bil Turk. Simiča je nekoč z družino povabil v svojo počitniško hišico v Lovrečico pri Umagu, kjer si je v tedaj nenaseljenem kraju sam ustvaril infrastrukturo. »Čeprav sva se poznala že kakšnih pet let in smo se pogosto družili, sva se z Markom še vedno vikala in naslavljala z 'gospod Turk' in 'gospod Simič'. Ko sva stala ob žaru, sem ga vprašal: 'Kako to, da se vam ribe nič ne prijemljejo na rešeto?' On pa je odgovoril: 'Kdaj se bova že nehala zmerjati?', s čimer je hotel povedati, da vikanje med prijatelji ni primerno. Od tistega trenutka sva se tikala, njegova žena Tatjana pa mi je namignila, da je to posebna čast, ki jo Marko dodeli le redkim,« pripoveduje Simič.
Doda, da je bil Marko izjemen perfekcionist, nikdar zadovoljen ne s tistim, kar je dobil v roke, ne s tistim, kar je izdelal sam, kar pa je generiralo tudi nove in boljše mikrofone in merilne naprave ter zagotavljalo stalni napredek. »Tudi pri najbolj vrhunskih napravah je našel kakšno izboljšavo. Spominjam se, da je ob eni od nagrad za oblikovanje rekel: 'Če mi že dajo nagrado za oblikovanje, bi bila lahko vsaj lepa. Podstavek sem kar na novo izdelal.' Na švicarskem rezkarju, ki ga je izpopolnil, pa je poleg napisa 'Made in Switzerland' vgraviral še: AMPAK! POPRAVLJENO IN IZBOLJŠANO V JUGOSLAVIJI!« Bolezen mu je na žalost preprečila še številne načrte in uspehe,« še doda prijatelj, ki bo edinstvenega mojstra ohranil v nadvse lepem spominu. •
Tiskane izdaje
