Tiskane izdaje
V nedeljo, ko se bo ob 17.15 v neposrednem prenosu na prvem programu Radia Slovenija in Televizije Slovenija slovenska pesem ob pomoči voditeljskega para Milana Krapeža in 12-letne »firbcologinje« Maje Vidmar spustila po jubilejnem Veselem toboganu, se bodo najbrž marsikomu orosile oči. A te bo gotovo hitro premagal smeh, ki ga bodo izzvale točke nepozabnega Tonija Gašperiča, nečaka tete Mare, ki je v vseh teh letih najbrž še vedno nismo spoznali prav zato, ker je bilo v dvorani »vedno toliko žensk, ki so bile na moč podobne njej, da bi bila ona potem povsem odveč«.
Če kdo na Veselem toboganu v pol stoletja nikoli ni smel manjkati, so to gotovo bili otroci, med katerimi pa so številni zrasli v prepoznavne glasbenike in bodo za 50. rojstni dan legendarne oddaje po več desetletjih znova stopili na oder. Tinkara Kovač že danes ve, da bo pojutrišnjem gotovo morala zadržati kakšno solzo, saj se še povsem živo spominja, kako je leta 1989 kot 11-letna deklica nastopila na tej prireditvi, pa tudi vsega, kar jo je pripeljalo do tja. Da bo nekoč glasbenica, je vedela že mnogo pred tem. »Ko je prišel Bojan Adamič z avdicijo za Veseli tobogan na našo šolo, sem nastopila z več točkami. Tudi med nastopi drugih šolarjev sem nenehno tekala na oder in jim govorila, kako morajo kaj zapeti, Adamič pa mi je prigovarjal, no, ljubi, usedi se malo. A nisem dala miru,« se spominja. Želela si je, da bi lahko nastopala vsak dan, to, da je bila uspešna na avdiciji, pa je bila pomembna potrditev njene velike želje. Izbrali so jo in ji za nastop na Veselem toboganu naredili aranžmaje za tri precej zahtevne skladbe. »Tudi nastop na Veselem toboganu me je zelo zaznamoval. Spomnim se vseh najmanjših podrobnosti. Bila sem oblečena v roza-moder pulover, pisane pajkice in gojzerje ter nosila konjski rep na stran s turkizno pentljo,« opisuje Tinkara Kovač, ki jo je Bojan Adamič leto pozneje povabil še na zadnji jugoslovanski otroški glasbeni festival Djeca pjevaju hitove, na katerem je nastopila s skladbo, ki jo je prav zanjo sestavil na besedilo Miroslava Košute Bela kamela.
Ker je v njej videl velik talent, je njene starše vprašal, ali bi se bili pripravljeni preseliti v Ljubljano, saj je bil prepričan, da bi bilo zanjo vredno zložiti muzikal, da bi lahko postala nekakšna Shirley Temple, ki bi nastopala v Cankarjevem domu. »Toda moji starši so se odločili, da mi raje omogočijo brezskrbno otroštvo, tekanje s prijatelji in potikanje po gozdu. A glasba me je naposled le našla in na Bojana Adamiča, enega svojih glasbenih očetov, imam res lep spomin!« pravi o pozitivnih učinkih Veselega tobogana danes uspešna glasbenica, pevka, diplomirana flavtistka, producentka ter avtorica glasbe in besedil.
Pilotska oddaja že leta 1962
Čeprav so poskusno, tako imenovano pilotsko oddajo iz serije javnih radijskih oddaj za otroke Veseli tobogan v studiu 14 Radia Ljubljana posneli že leta 1962 – v njej je nastopal tudi Frane Milčinski - Ježek in pela mlada Marjana Deržaj –, je bila prva na sporedu leto zatem. Kar nekaj let je bil Veseli tobogan edina javna radijska oddaja za otroke, zaradi katere so ustvarjalci snemali na terenu: v telovadnicah, šolskih avlah, jedilnicah in dvoranah. Avdicije so zlasti v majhnih krajih štele za velik dogodek, na katerega so prišli vsi, od župana do župnika. V začetni ekipi oddaje – ta je bila na sporedu Radia Ljubljana vsako zadnjo nedeljsko jutro v mesecu – sta kot voditelja nastopala Jana Osojnik in Marjan Kralj ter skladatelj Borut Lesjak z ansamblom, režiser Grega Tozon in nepozabni Toni Gašperič. Nekaj let pozneje se je radijski ekipi pridružila tudi televizijska, v pol stoletja vsega skupaj okoli 15-krat, kar je še povečalo občinstvo in prepoznavnost. Ustvarjalci so z oddajo obiskali tudi otroke zdomcev in izseljencev v nekaterih evropskih mestih. Pri oddaji se je zvrstilo veliko urednikov in voditeljev, glasbeno podobo pa so z različnimi zasedbami ustvarjali Borut Lesjak, Aleš Kersnik, Mario Rijavec, Tomaž Habe, Bojan Adamič in Rudi Pančur. Karikaturist Božo Kos, tudi avtor likovne podobe oddaje, je za televizijski del oddaje risal, za radijskega pa vodil kviz in pogovore z otroki in gosti.
Leta 1977, ko je oddaja prišla pod takrat ustanovljeni Kulturno-zabavni program, pozneje Razvedrilni program, so za urednika oddaje povabili Milana Krapeža, ki se je že naslednje leto preizkusil tudi v vlogi voditelja. Kot se spominja, so njegova prva leta Veselega tobogana minevala v duhu šolskih proslav z zelo zadržanimi otroki v belo-modrih oblačilih, težko pa je bilo zanimirati tudi publiko, saj se je vedla kot v teatru. »Bilo jim je nerodno predstaviti svoj kraj v narečju, saj se ni spodobilo govoriti po domače. Ko se je pojavila še televizija, pa so punčke prišle v novih čeveljcih in s frizurami izpod havbe ter so spominjale na pomanjšane različice svojih mam. Toda z leti se je ozračje sprostilo, zaradi česar je bilo tudi lažje delati. Vedno sem skrbel, da je bilo sproščeno, kar je mnogim pomagalo premagati tremo, hkrati pa smo pazili, da tudi tisti, ki je postavljal mikrofon, ni grdo gledal, četudi je bil slabe volje,« poudarja sogovornik. In kaj je pomenilo biti izbran? Iz lastnih izkušenj lahko pove, kaj je pomenilo, če nisi bil. Ni bilo ravno travmatično, pravi; na klarinet je zaigral skladbo, za katero pa je tudi sam ugotovil, da je predolga in pretežka. Zato je tudi kot urednik nastopajočim povedal, da bodo prisluhnili stotim, a jih izbrali le dvajset.
Anja Rupel je izpadla
Med izbranimi so bili med drugimi Oto Pestner, Franjo Bobinac, Adi Smolar, Vili Resnik, Anika Horvat, Ylenia Zobec, Lara Baruca, Eva Hren in Marko Vozelj – ta je bil zborovski pevec –, našteva Krapež. »Zanimivo je, da je Anja Rupel izpadla, čeprav se ji je zdelo, da so se druge deklice odrezale slabše od nje. Na toboganu je pela tudi zdajšnja odgovorna urednica 1. programa Darja Groznik, ki smo ji na nekem sestanku za šalo predvajali posnetek in smo jo s tem precej ganili,« je povedal Krapež. Dodal je še, da so bili nastopajoči otroci v časih, ko je bil RTV edini radio in edina televizija, prave zvezde.
V približno 450 oddajah naj bi po njegovi oceni nastopilo približno 25.000 talentiranih slovenskih otrok, med pesmimi, ki so jih največkrat zapeli, pa so bile Mali potepuh, Dežek, Mačke in psi, Lisička je prav zvita zver in Huda mravljica. »Neštetokrat so se ponovile tudi ljudske. Toda kljub vsemu smo vendarle izbirali različne, da si oddaje ne bi bile preveč podobne. Dolgo smo se borili, da ne bi peli v tujih jezikih. Prvo izbrano angleško pesem smo celo prevedli, ker še ni imela prevoda, in tudi potem naredili nekaj angleških izjem, toda na splošno je bila to oddaja slovenskih otroških pesmi, v zadnjem obdobju pa tudi otrokom primernih popevk,« poudarja Krapež. Spomnil je še, da je bil zadnja leta Veseli tobogan precej drugačen; v letih 2007 in 2008 je bil tekmovalni kviz za petošolce, zadnja štiri leta pa festival, za katerega je z razpisom za nove otroške pesmi nastalo štirideset novih. »Malo je krajev, kjer nas ni bilo, in malo je krajev, v katerih smo ponovili oddajo. To so bili res dogodki in Toni je bil res zvezda,« še dodaja.
Toni in teta Mara
Tonija Gašperiča, letošnjega prejemnika nagrade Franeta Milčinskega - Ježka, ki so ga mnogi otroci poznali tudi kot učitelja in ravnatelja, je v oddajo Veseli tobogan posredno pripeljal 7-minutni humorni prispevek, ki ga je v imenu učiteljištva v Novem mestu pripravil za oddajo Spoznajmo svet in domovino, z njim pa so premagali kolege iz Tolmina. Prispevek je opazila takratna radijska urednica Boža Novak in ga nekaj let zatem povabila v Veseli tobogan. Teto Maro pa je tako rekoč staknil na Pedagoški akademiji. Tako se mu je namreč predstavila sošolka iz Gorenjske, in ko je nesel svoj prvi prispevek k Novakovi, je bila teta Mara zelo prikladna. »Za to vlogo sem črpal iz življenja, svojega otroštva, šolskih dni pa tudi iz učiteljskih in ravnateljskih dni. Včasih so se teti Mari pridružili tudi ravnatelj Krednik, pes Floki in drugi liki,« je povedal v svojem nedavnem televizijskem portretu.
Še danes se mu zdi nenavadno, da so te njegove šale otroci in odrasli tako simpatično sprejeli, toda bil je eden redkih humoristov, če do danes ne celo edini, ki se je šel humor za otroke, kot se je izrazil sam. V imenu tete Mare je smešil učitelje in se tu in tam ponorčeval tudi iz starejših, vse to pa je počel iskreno in prisrčno. Iz let, ko so z Veselim toboganom gostovali tudi med izseljenci, pa ima resnično anekdoto. Ko so se vračali z enega takih izletov v Münchnu, je carinik, ki je stopil na avtobus v izvidnico, prišel do njega in ga odvedel v pisarno. »Čeprav nisem nič skrival, me je bilo strah, kaj se bo zgodilo. Carinik pa je odprl zvezek in mi rekel, naj se mu podpišem za sina, ki tako zelo rad gleda Veseli tobogan,« se spominja.
Še danes mu rečejo teta Mara, pa da ob nedeljah zjutraj marsikdo ni šel k maši, da ga je lahko poslušal; poslušali so ga tudi pri vojakih, saj jim je predstavljal vez s Slovenijo, je razkril Toni Gašperič, ki pa ga je zvezdništvo v Veselem toboganu pripeljalo tudi v druge oddaje in mu prineslo mnoge priložnosti, da je naokoli lahko trosil svoj humor. •
