Ko pomislimo na irski guinness, se nam pred očmi ne prikažejo razuzdane zabave in popivanja do jutra. Raje vidimo veselega tukana, ki nosi pinte temnega piva, in že v ustih začutimo okus pijače, ki je postala globalni kult še pred televizijo.
Po svetu je seveda mogoče najti veliko kakovostnega piva, a guinness je drugačen. Ta drugačnost izvira iz značilne temne, rubinove barve tega irskega piva, ki se tako močno razlikuje od drugih svetovno razširjenih hmeljevih pijač, iz značilnega vonja po praženem sladu ter iz plemenitega in nadvse bogatega okusa, v katerem naše brbončice zaznavajo kavo, čokolado in karamelo, če smo vsaj malo pozorni okuševalci tega gostega napitka z mogočno, čvrsto, kremasto peno.
Toda z okušanjem raje ne prehitevajmo točenja tega častitljivega piva, ki ga je leta 1759 v Dublinu začel variti Arthur Guinness. Po priporočilih iz pivovarne St. James Gate v irski prestolnici ga v pinto, torej kozarec za 0,568 litra tekočine, točimo v dveh korakih. Če je točaj resnično mojster svoje obrti in rad razvaja svoje goste, bo za vse skupaj porabil 119,53 sekunde.
Seveda pri tej odmeri časa pivovarjev dopuščamo prisotnost irske hudomušnosti, saj si kleni Otočani radi privoščijo tiste, ki bi radi znali vse ali si celo domišljajo, da so to že osvojili. Vsekakor ni odveč nasvet, da si je za guinness treba vzeti čas. Kakor za dobre prijatelje, na primer. Točaj, vreden svojega naziva, bo namreč v prvem koraku z guinnessom napolnil dve tretjini kozarca, potem pa bo pustil, da se pivo umiri.
Čez nekaj časa – to pa lahko traja tudi nekaj minut – bo napolnil kozarec do konca, s tem da bo vsebino sklenil s peno širine dveh prstov običajnega smrtnika. Če je stranka simpatična, bo na vrhu pene videti vzorec deteljice. Od tod naprej je vse prepuščeno bolj ali manj razvajenemu pivcu, ki bo vse našteto najbolj polno okusil, če bo pivo ohlajeno na šestih stopinjah Celzija.
Da lahko danes opisujemo ta obred, se gre zahvaliti podjetnosti omenjenega gospoda, ki je 31. decembra 1759 podpisal pogodbo o 9000-letnem najemu opuščene pivovarne v Dublinu za 45 funtov na leto. Od takrat se je začela pisati zgodovina enega najprepoznavnejših podjetij in blagovnih znamk na svetu.
V 18. stoletju so temno pivo poimenovali porter, Guinness mu je dodal še naziv stout in ta drugi izraz tudi zaščitil ter začel proizvodnjo piva po svojem receptu. Sprva je beseda opozarjala na povečano vsebnost alkohola, potem pa se je stout uveljavil kot vrsta piva z zastavonošo guinnessom. Proizvodnja novega piva je nezadržno naraščala, prodaja se je postopoma z razvojem tehnologij in transporta širila na vse celine.
V 30. letih prejšnjega stoletja je bila pivovarna Guinness deveto največje podjetje na svetu, v katerem pa so se kot pijanec plota držali svojih načel. Še do leta 1934 so od zaposlenega v Guinnessu, ki se je nameraval poročiti s katoličanko, pričakovali, da se bo odpovedal službi pri njih. Kakor je v Irish Independent zapisal Thomas Molloy, so se v uglednem podjetju vse do leta 1960 prefinjeno izogibali zaposlovanju katoličanov.
Če to dejstvo guinnessu doda neprijetno grenkobo, pa so pravo razsvetlitev pomenile oglaševalske akcije, s katerimi so ob reki Liffey začeli nagovarjati potrošnike z upadom proizvodnje po letu 1930. Takrat so se v glavah kreativcev agencije S. H. Benson začeli porajati kultna gesla, domiselne risbe živali na posterjih pa so nastajale pretežno pod peresom Johna Gilroyja.
Umetnik je na posterjih upodobil kenguruja, tjulnja, noja, leva in pelikana, ki so ga v agenciji pozneje zamenjali s tukanom. Ta ptič z velikim pisanim kljunom je kmalu postal enako prepoznaven kot harfa, ki je že od začetka delovanja zaščitni znak Guinnessa. Slikovite risbe veselega tukana, ki na svojem kljunu nosi pinte guinnessa, so pospremili že ponarodela gesla, kot so Guinness For Strength, Lovely Day For Guinness, Guinness Makes You Strong, My Goodness My Guinness in Guinness Is Good For You.
Že takrat so ti oglasi prijazno priporočali potrošnikom, da je en guinness na dan ravno prav za njih. Še danes v katerem koli pubu na svetu ti plakati tako rekoč brez izjeme vzbujajo močne simpatije. S takšno podobo je guinness postal kultna blagovna znamka, postal je glavna ikona med vsemi vrstami piva. Ko so se pozneje pojavili še televizijski oglasi, je sledila nadgradnja pri krepitvi izjemnega imidža.
Za TV-oglas z naslovom Tipping Point iz leta 2007, kjer v južnoameriški vasici spremljamo impresivni učinek domin z vsem možnim, so porabili rekordni znesek deset milijonov funtov. Oglas se konča z legendarnim geslom Good Things Comes To Those Who Wait, torej dobre stvari pridejo do tistih, ki čakajo. Verjetno ni pretenciozno zapisati, da gre tu preprosto za modrost. In le kdo je ne bi hotel zaužiti vsaj s pivom?
Novo nenadkriljivo ustvarjalnost pa so skrbniki Guinnessove blagovne znamke pokazali leta 2009, ko so predstavili globalno praznovanje Arthur's Day. Ob 250-letnici pivovarne so 23. septembra pred štirimi leti s številnimi koncerti in praznovanji v Dublinu, Kuala Lumpurju, Lagosu, New Yorku in Yaoundeju počastili življenje, delo in zapuščino ustanovitelja Arthurja Guinnessa.
Ob 17.59 – oziraje se na leto 1759 – so preprosto nazdravili na Arthurja, kajpada z guinnessom. In seveda je tudi ta akcija dobila izjemen zagon za vsakoletno nazdravljanje, letos bodo na Arthurja z guinnessom po vsem svetu trčili 26. septembra. Poznavalci pravijo, da bo ta tradicionalni dogodek blagovno znamko Guinness v prihodnje še dodatno utrdil na trgu piva. Tako kot ga že desetletja irski nacionalni praznik St. Patrick's Day, in če hočete, tudi Guinnessova knjiga rekordov. Res, My Goodness My Guinness!
Tiskane izdaje
