Tiskane izdaje
Darja Štefančič si je že v mladosti želela, da bi slikarstvo študirala na akademiji, vendar je, kot pravi, naneslo drugače. Danes slika v prostem času, ob redni službi, že več kot 30 let. Dela z oljnimi barvami, obožuje sijajnost pigmentov, všeč so ji gostota oljnih barv, možnost prekrivanja, prosojnost, voljnost in vonj. Olja ji omogočajo polnost in kompleksnost njene slikarske tehnike.
Kritiki prikimavajo njeni izrazni samosvojosti, likovni dovršenosti, nedvoumnemu talentu in slikarskemu perfekcionizmu. Darjin način slikanja je izrazito individualen, pravzaprav meditacija v najžlahtnejšem pomenu besede. Ne slika ljudi in živih bitij, svet si ustvarja sama. Nekoč je brala pogovore s francoskim kiparjem Augustom Rodinom na opuščenem vrtu stare graščine in odtlej slika vrtove, pripoveduje njihove pravljice. »Vrt je posvečen prostor, v katerem strast in hrepenenje potujeta z roko v roki,« pravi. Vrtovi Darje Štefančič nastajajo izključno pred njenimi notranjimi očmi. Svoje mavrične vrtove je nazadnje postavila na ogled v galeriji gradu Snežnik, ki je že njena dvanajsta samostojna razstava po vrsti v zadnjih štirih letih.
Slika »na pamet«, slikarskega stojala ji ni treba nositi v naravo; tega ne počne tudi zato, ker so njeni vrtovi preveč eksotični, preveč slikoviti, preveč polni barv, da bi jih bilo mogoče najti kje v bližnji okolici. Zanje si vzame popolno svobodo. Slikanje je njen pobeg, njeno razumevanje sveta, način, da ukroti čas in resničnost.
Doživlja ga kot plemenit način, da se upre vsesplošnemu diktatu časa. Drži se enega motiva, vendar ga slika vedno drugače. Ko zaključi eno delo, ga skuša čim prej pozabiti in ustvariti novega, drugačnega. Vsaka slika je zanjo novo potovanje, k sebi in k ljudem. Podobe, ki jo »pokličejo«, so številne, raznolike in segajo v vsa zgodovinska obdobja – lahko so srednjeveške freske ali tihožitja francoskih impresionistov. Umetnost je neskončna, vsako novo spoznanje ji odpira nova prostranstva in navdihuje nove vrtove.
Nekateri jih imenujejo arabeske; Darjini vrtovi so kot oaza v puščavi, fantastični privid. Živi v svetu literature in filozofije, ki sta ji hkrati navdih in smoter za slikarsko ustvarjanje. Rada ima perzijsko poezijo in njeni vrtovi sledijo idealu starodavnega perzijskega vrta. Perzijski vrt v filozofiji in splošni zavesti velja kot podoba rajskega vrta, s sadnim drevjem in rožami ter obveznim potočkom ali vodnjakom na sredini.
Posebej jo privlači Orient; morda zato, ker je tako oddaljen in neznan, ker ga še vedno doživljamo kot skrivnost, ker je njegova medijska resničnost preveč brutalna, da bi ji zares verjeli. Orient je fantazija – njegove začimbe, preproge in arhitektura, vse je eno samo hrepenenje. »Darjini vrtovi so kot Šeherezadina nezaključena pripoved, ki se prestavlja iz skrivnosti v skrivnost,« piše umetnostni kritik Dejan Mehmedovič. Njene slikarske zgodbe imenuje arhaične, arabsko enigmatične in lirično renesančne; so umetnine, ki presegajo čas in prostor.
Kritiki imenujejo njena dela sanjska, nadrealistična in fantastična. »Njene barve so tople in hladne, komplementarne in kontrastne, vendar delujejo optimistično. Očitno je, da slike Darje Štefančič nastajajo na podlagi poglobljenih študij o likovni umetnosti,« piše likovni kritik Damir Globočnik. Slika sistematično in tako rekoč s kirurško natančnostjo. Način slikanja, ki si ga je izbrala, ne omogoča hitrih potez, barve nanaša v slojih drugo na drugo, plast za plastjo, pri čemer mora počakati, da se posamezna plast posuši, zato je takšen način slikanja zelo počasen.
»Podobe gradi s stopnjevanim valovanjem barv,« piše umetnostna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Njeno slikanje je mogoče primerjati s tkanjem perzijske preproge, kot pove tudi sama: »Moje slike so z rokami stkane tapiserije, zamudne vezenine, z nožičkom izrezljane skrinje.«
Umetnost zanjo pomeni poslanstvo. »Darjini sanjski vrtovi nimajo ne začetka ne konca,« pravi Tatjana Pregl Kobe. Prepričana je, da kljub kaosu, ki ga doživljamo na vseh področjih življenja, vendarle obstajajo neke univerzalne vrednote, ki jim še lahko zaupamo, ki nam pomagajo, da ohranjamo svoj notranji mir. S slikanjem se vrača v »pokrajine čistosti«.
Nekoč je v šali rekla, da je njeno slikarstvo mistična ekologija. Fascinira jo moč narave, njena veličina, ki si je niti najboljši vrtnar nikoli ne more do konca podrediti. Vrt predstavlja idejo urejenosti narave, kot si ga skuša urediti in podrediti človek. Vendar se tudi vrt znotraj svoje statičnosti nenehno spreminja. Vrt kot motiv v slikarstvu je forma, ki je večna in lepa v vsakem času in prostoru. Je prispodoba o razmerju med človekom in naravo, vrt je nenehno v gibanju.
Za format svojih slik si je pred dvanajstimi leti izbrala kvadrat, ta se ji zdi najbolj prijazen njenemu načinu slikanja. Kvadrat je magičen in neskončen zaradi centralne geometrije. V jeziku simbolov predstavlja mir v bivanju, ne diktira nobene smeri, temveč omogoča slikarju, da se odloči sam. Je nekakšno okno v drug svet, ki ga kreiramo sami. Ta svet Darja doživlja kot višjo raven zavesti, brez omejitev in strahov. »To je svet, kjer je vse idealno, breztežnostno, kjer se spaja nežno v silovitem, bogato z nesnovnim, kjer svetloba izpodriva temo,« piše kritik Darko Slavec.
Darjine vrtne vezenine nastajajo po nekaj mesecev. Pogosto je že bila v skušnjavi, da bi se vrnila k hitrejšemu načinu dela, vendar je vztrajanje pri začrtanem načinu neke vrste upor množični histeriji sodobnosti, ki jo ustvarja čas. Vsaka umetnost ima nalogo, ki jo mora izpolniti. Naloga umetnosti Darje Štefančič je, da pomaga preglasiti vse močnejše dražljaje tehnološkega napredka, ki se nam vsiljujejo na vseh ravneh našega bivanja. »Slika je postala moj vzporedni življenjski čas in prostor. V njem sem uresničena po svoji volji in podobi,« pravi. Slikarstvo je ena od stvari, ki nam še vliva upanje v homo sapiensa, v mislečega in še vedno čutečega človeka in njegovega duha.
