Tiskane izdaje
Korejski kipar in slikar Lee Ufan je tisti umetnik, ki ga je doletela čast, da letošnje poletje svoja dela razstavlja v versajskih vrtovih. Vsako poletje v palači Versailles poskrbijo za druženje zgodovine umetnosti, ki je na ogled v razkošnih dvoranah kraljevega dvorca, in sodobne umetnosti, ki ji običajno posvetijo čudovite versajske vrtove, včasih pa tudi stopnišča in hodnike palače.
Lee Ufan v Versaillesu gostuje z desetimi novimi deli. Med najbolj impozantnimi je preprosta skulptura, ki ji je dal ime Versajski obok. Poleg te so še skulpture s poetičnimi imeni Dialog X, Senca zvezd, Valovna dolžina vesolja in druge. Ufanova dela so intenzivna, tiha in skrivnostna, z zenovsko dimenzijo, značilno za azijsko umetnost, se zdi, da dajejo palači in vrtovom povsem nov značaj.
To je nekakšen romantični eksperiment, kot pravi čilski arhitekt Smiljan Radić, avtor letošnjega paviljona galerije Serpentine v Londonu, in Versailles je za to kot ustvarjen. Versajski vrtovi že sami po sebi predstavljajo obilo vrtne romantike, skritih in skrivnostnih kotičkov, gozdičkov in paviljonov, ki obiskovalcem ponujajo nekaj tišine in odmika od hrupnega »dvornega življenja«.
Ufanova dela so zelo atmosferska. Za razstavo je oblikoval deset novih kiparskih del, ki pa jih je zaradi netipične postavitve prilagodil, tako da je povečal njihove dimenzije in s tem še bolj izpostavil njihovo zenovsko komponento. Vrtovi so ogromni, zaradi stika z nebom pravzaprav neskončni, kar je Ufanu omogočilo, da je imel pri delu popolno umetniško svobodo. Razstavo je tej optiki primerno poimenoval Med prostorom in časom. »Moja dela niso povezana s palačo in še manj s popolno podobo, ki jo predstavljajo čudovito simetrično in natančno urejeni versajski vrtovi. Moja dela so metafora, ki obiskovalce vabi k eksperimentiranju in doživljanju. Vsakdo doživlja umetnost po svoje, zlasti ko je ta vpeta v zunanji prostor. Umetnost skrbi za kreacijo novih dimenzij, ki se odpirajo v neskončnost,« pravi Ufan.
Za svoje kiparske inštalacije pogosto uporablja kamen, ki predstavlja naravo, in kovinske plošče, ki simbolizirajo industrijsko družbo. Oba materiala ga ne zanimata kot objekta, temveč ju rad uporablja skupaj zaradi njune sposobnosti reakcije, nasprotij. Kamen in kovina sta zelo primerna materiala, s katerima je mogoče vzpostaviti odnos med preteklostjo in sedanjostjo. Druženje kamna in kovine za Ufana predstavlja človekov odnos do bivanja, časa in prostora, v katerem živimo, oziroma odnos do vesolja. Umetnost nas tako pripelje k razmišljanju o stvareh, za katere nismo niti vedeli, da obstajajo, in k razumevanju sveta, ki se ga dotlej morda nismo zavedali.
Versajske vrtove je ustvaril André Le Nôtre, krajinski arhitekt in prvi vrtnar francoskega kralja Ludvika štirinajstega sredi 17. stoletja, in ta časovna distanca v relaciji do današnjega sveta se zdi Ufanu še posebej adrenalinska. Lično urejene potke, drevesa in grmički v urejenih vrstah, vmes pa Ufanovi balvani in mostovi iz industrijsko narejenih kovinskih plošč. Čeprav se na prvi pogled zdi razlika očitna, gre le za dve v času različni si ravni razumevanja tišine, za poezijo odsotnosti, odmika od podivjane realnosti (ali razkošja, če za antipod vzamemo versajsko palačo). Ufanove kiparske stvaritve so, kot sam pravi, rezultat njegovega resnega »študija« Versaillesa in vrtov, številnih sprehodov po parku ter seveda neskončnih pogovorov med Ufanovo in versajsko realnostjo.
Kot pravi umetnostni kritik Robert C. Morgan, je pri njegovi umetnosti najbolj razburljiva struktura – v taktilnem smislu. Njegov umetniški fokus se spogleduje z evolucijo umetnosti, ki je od ročnega dela, ki definira vse, kar je povezano z Versaillesom in sedemnajstim stoletjem, presedlala na množično industrijsko produkcijo 20. in 21. stoletja, ki pa se, vsaj v majhnem obsegu, spet vrača k ročnemu delu. Ufanova ustvarjalnost temelji na povezovanju narave in človekove zavesti oziroma njegovega odnosa do dela. Lee Ufan povezuje naravo in tisto, kar je v svojih prizadevanjih ustvaril človek. Hiperprodukcija sodobnega sveta ni umerjena po njegovi duši, vendar je našel način, kako se z njo »pogovarjati«.
Lee Ufan se je rodil leta 1936 v eni od gorskih vasic v Južni Koreji, že kot otrok pa je spoznal kitajsko tradicionalno kulturo. Njegovo šolanje je bilo močno zaznamovano s tradicijo Daljnega vzhoda. Pri dvajsetih se je preselil na Japonsko, kjer je študiral psihologijo in postal zelo aktiven v politični skupini, ki se je zavzemala za ponovno združitev obeh Korej. V tistem času je začel delovati kot umetnik; navdušila sta ga abstraktna umetnost ameriškega slikarja Jacksona Pollocka in japonsko slikarstvo, ki ga je študiral.
Kot kritik in teoretik umetnosti je kmalu postal prepoznaven po svojih eksperimentih, zlasti ko se je pridružil umetniškemu gibanju Mono Ha, ki bi ga lahko za evropske razmere prevedli kot »šola stvari«. Kakor omenjeno gibanje definira sam, gre za razumevanje in uporabo stvari, ne da bi jim kaj dodajali oziroma jih spreminjali. Ta metoda ne sloni na preoblikovanju stvari oziroma materialov, temveč na njihovem dialogu in vzpostavljanju odnosov med različnimi elementi. Torej ne gre za kiparstvo v klasičnem smislu, temveč za umetniško inštalacijo in krajinsko arhitekturo.
Živi med Japonsko in Francijo, kjer občasno predava na akademiji za umetnost v Parizu. Na Japonskem ima celo svoj muzej, ki so ga leta 2010 po načrtih arhitekta Tadaa Anda zgradili na otoku Naošima (upravlja ga fundacija Benesse). Sicer pa je s svojim delom navzoč v vseh pomembnih svetovnih zbirkah muzejev, kot so MoMA in Guggenheim v New Yorku, center Georgesa Pompidouja v Parizu, galerija Tate v Londonu, v muzeju moderne umetnosti v Tokiu, Kjotu, Hirošimi in Osaki na Japonskem, muzeju umetnosti Jokohama in muzeju sodobne umetnosti v Seulu v Koreji. Njegova slikarska dela na umetniškem trgu dosegajo zneske s šestmestnimi številkami.
Umetniške postavitve Leeja Ufana bodo v versajskih vrtovih na ogled vse do drugega novembra.
