Tiskane izdaje
»Če avtor začne z golim namenom, da bo pisal knjige za otroke, bo rezultat porazen. Kar koli delaš, moraš to delati zato, ker si to želiš, ker si se prisiljen izražati na natančno takšen način. Mislim, da sem pisala predvsem zase. Morda zato, da bi si povrnila nekaj tistih svobodnih, avanturističnih in varnih poletij svojega otroštva, morda pa sem pisala tudi za otroka, ki se počuti odrinjen na stran in je sramežljiv,« je pojasnila Tove Jansson, zakaj so njeni mumini, ki jih postavljajo ob bok pravljičnim likom Walta Disneyja in Hansa Christiana Andersena, postali svetovna uspešnica, prevedena v več kot trideset jezikov.
Dogodivščine mumintrola, muminočka, muminmame, male Mi in številnih drugih pravljičnih likov, ki jih je dodajala v vsaki novi knjigi, so bile vedno odsev njenega življenja. Kakor je bila na družino navezana ona, so bili na svojo navezani njeni liki, in kakor so si osebno svobodo dopuščali njeni družinski člani, jo je ona puščala svojim likom, ki so se nenehno srečevali z nevarnostmi, odhajali in se vračali, a so kljub vsemu, kar se jim je pripetilo, živeli v slogi in harmoniji.
Kajti Tove Jansson, letos mineva sto let njenega rojstva, običajnega življenja nikoli ni poznala. Odraščanje v domu, polnem kipov, ki jih je ustvarjal njen oče Viktor Jansson, in ob mami, ki je za kuhinjsko mizo ilustrirala knjige in risala znamke, ji je dalo občutek varnosti, a tudi izjemne tolerantnost do soljudi. »Ko pomislim na mumintrola, bi lahko bruhala. Nikoli več ne bom sposobna pisati o teh srečnih idiotih, ki si odpuščajo in nikoli ne spoznajo, da so jih imeli za norca,« je na začetku šestdesetih let razmišljala o likih, ki jih je ustvarjala.
Sebe razkrivala v muminrolu in mali Mi
Sebe je razkrivala v modernem, občutljivem, negotovem in naravnost nerazumno tolerantnem mumintrolu, a tudi v predrzni mali Mi, ki je bila stvarna onkraj meja krutosti in brezobzirnosti. Muminoče je bil odsev njenega očeta, ta je svojo pozornost namenjal kiparjenju, večdnevnim zabavam, ki jih je organiziral kar doma, alkoholu, v katerega se je zatekal v svojih vse pogostejših temačnih trenutkih, in drugim ženskam, ki jih je praktična in pragmatična Signe Hammarsten Jansson diskretno spregledala.
Ona se je lahko prepoznala v muminmami, ki je vedno našla pot iz težav, ne da bi se kdaj pritožila. V resničnem življenju je Signe Hammarsten Jansson uspešno potlačila sanje, da bo v zakonu zaživela kot umetnica, česar v svoji verni družini ni mogla, in molče prevzela vlogo skrbnice moža in treh otrok. Tako je risala, z malo Tove v naročju, ki jo je njen oče že ob njenem rojstvu začel klicati Umetnica. Njegova pričakovanja so bila velika, vendar jih je Tove zlahka izpolnila. Že v otroštvu je mami pomagala risati za naročnike in že takrat je bila obremenjena s krivdo, ker je morala mama garati, da je družini zagotovila preživetje.
Pa vendar ji je mama uspela vliti občutek varnosti, prav tako je oče v njej prebudil slo po dogodivščinah. Med majem in septembrom se je z družino preselil na morje, navdušen nad nevihtami, ki jih je bilo tam v izobilju, malo je pogrešal le požare, ki so ga obsedali tako, da je družino zbudil tudi sredi noči, da so stekli občudovat ognjene zublje, če je le kje zagledal dim. Tudi prebivalci Mumindola, ki ga je Tove Jansson ustvarila po svojih poletnih spominih, so se nenehno srečevali s katastrofami, od poplav do grožnje s kometom.
Šola je bila v njenih knjigah vedno nujno zlo. Sama se je v njej počutila osamljeno in odtujeno, med študijem slikarstva pa na smrt zdolgočaseno, zato se je od formalnega uka kmalu preselila k zasebnemu, ves čas pa je risala tudi karikature, zlasti za finski satirični časopis Garm. V njem se je tudi prvič pojavil mumintrol, čeprav si še ni bil podoben in je bil tam zgolj kot njen podpis ter še en spomin na otroštvo, ko ji je stric rekel, da ji bo za vrat začel dihati mumintrol, če bo prepogosto zatavala v shrambo.
Sončen spomin za temačno sedanjost
Sončen spomin je potrebovala, da bi se prebila skozi temačno sedanjost. Finska je najprej klonila pod okupacijo Sovjetske zveze, potem je svojega rešitelja prepoznala v Hitlerju. Družbeno se je Tove uprla s karikaturo, zasebno je bila še vedno deklica, ki se je prilagajala družinskemu življenju, čeprav je bilo to vse manj po njeni meri. Šele vojna in očetovo simpatiziranje z nacisti sta jo pripravila do tega, da je pri 28 letih zapustila varno gnezdo, čeprav si z levičarskim novinarjem in politikom Atosom Wirtanenom ni mogla ustvariti svojega. Ko mu je predlagala poroko, ji je razložil, da je to, kar imata, zanj že zakon. Zanjo ni bil, kakor vojna ni bila okolje, v katerem bi lahko ohranila sebe, zato je prebudila svojo domišljijo, začela pisati in ob koncu vojne izdala prvo knjigo o muminih. Prinesla ji je nekaj dušnega olajšanja, ne pa tudi uspeha. Ni bila razočarana. Pisanje in risanje sta bili zanjo le konjička, uspeh si je obetala v slikarstvu.
Vanj se je zatekla, ko je po nekaj burnih tednih nenadno zamrla njena strastna afera s poročeno igralko Vivico Bandler. Nekdanja velika ljubezen je našla svoj prostor na freski in v njeni naslednji knjigi, sama pa je zaradi nje spoznala, da je homoseksualno usmerjena, in začela razmišljati o družini. Vedela je, da je podobna očetu in je zanjo umetnost na prvem mestu. Vojno je preživela, a je v njej ostal strah pred novo. V takšen svet ni hotela roditi otroka niti ni hotela bit starš, kakršen je bil njen oče, zato se je zavestno odločila, da ne bo imela otrok. Ni pa se odpovedala ljubezni in zvezi. S slikarko in grafično oblikovalko Tuulikki Pietilä sta se nemudoma ujeli in si življenje delili vse do Tovine smrti leta 2001, čeprav je bila homoseksualnost do leta 1971 na Finskem kazniva.
Mumine hotel odkupiti tudi Disney
Bili sta si skladni in podobni, pa vendar različni. Tove že od malega ni znala reči ne. Poskušala je ustreči vsem, čeprav je pri tem trpela, Tuulikki ji je dajala moč, da se je vsaj sem ter tja postavila zase, čeprav nikoli ni bila zares trdna, zlasti ne po letu 1953, ko je čez noč zaslovela. Takrat je njen strip začel izhajati v tedaj največjem britanskem dnevniku London Evening News, z naklado 12 milijonov izvodov. Od takrat je Tove sedem let šest dni v tednu ustvarjala strip o muminih, ki so ga ljudje požirali in tuji dnevniki prevajali, njo pa je vse bolj vlekel k dnu.
Mumini so postali blagovna znamka, ki jo je hotel odkupiti tudi Disney, ona je bila slavna in bogata, a tudi vse bolj izgubljena. Nobenega intervjuja ni zavrnila, čeprav jih ni marala, sama je odgovarjala na pisma oboževalcev, čeprav ji je bilo to odveč, in v nedogled risala mumine, ko so jo ljudje prosjačili zanje, čeprav ji je zaradi njih šlo že na bruhanje. Nazadnje je le prestopila mejo svoje ustrežljivosti in prišel je čas za odmik.
S Tuulikki sta si na majhnem nenaseljenem otoku arhipelaga Pellinge, do katerega sta lahko pripluli le v lepem vremenu, postavili hiško brez elektrike, stranišča ali kakršnega koli udobja. Postala je njuno zatočišče, iz katerega sta lahko opazovali grozeče razburkano morje in v katerem sta občasno gostili Tovino mamo. Ko je ta leta 1970 umrla, je po devetih knjigah izginila tudi družina mumintrola. Tove več ni imela o čem pisati, njenega varnega gnezda ni bilo več. Namesto tega je v spomin na mamo napisala knjigo za odrasle Poletna zgodba, ki si jo finski zaljubljenci danes podarjajo v znak naklonjenosti.
Od takrat je slikala in pisala za odrasle, nekje pri sedemdesetih letih pa ugotovila, da jo je nenadoma postalo strah rušilne moči vode. Takrat sta s Tuulikki odšli iz svoje otoške hiške in se nikoli več vrnili, kakor se v Mumindol nikoli niso mumini. •
