Precenjena dolžina življenja

Če niste sestavljeni iz dovolj kakovostnih snovi, da bi se lepo starali, ne obupajte.

Objavljeno
19. november 2015 17.53
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult
»S pomočjo plastične kirurgije sem si kupila desetletje,« je v intervjuju za angleški časopis Guardian pred kratkim povedala ameriška filmska zvezda, boginja aerobike, promotorka pilatesa in fitnesa 77-letna Jane Fonda. Jane, ki je zadnja leta – v nasprotju z njeno sicer pet let mlajšo francosko kolegico Catherine Deneuve, ki skoraj vsako leto posname film – nismo veliko videli na platnu, tokrat spet blesti v filmu s povednim naslovom Mladost (La giovinezza). Posnel ga je italijanski režiser Paolo Sorrentino, avtor kultnega filmskega epa o minljivosti življenja Neskončna lepota (La grande bellezza). Tema Mladosti je spet staranje, prizorišče zločina pa kičasto letovišče v švicarskih Alpah, kjer si mladost in starost podajata roki.

Jane zaigra ostarelo filmsko divo Brendo Morel, ki privihra v zdravilišče, da bi svojemu nekdanjemu pokrovitelju režiserju Micku (igra ga Harvey Keitel) povedala, da v njegovem zadnjem filmu ne bo nastopila, ker ji drugi ponujajo več (denarja). Brenda Morel alias Jane Fonda je energična nekdanja filmska lepotica z morebiti popolno postavo, to pa je tudi vse, kar je sicer odlični igralki ostalo od aerobike in vsemogočne plastične kirurgije. Če ostanemo pri fizisu: Jane Fonda je bila nazadnje dobro videti pred desetimi leti v filmu Tašča, da te kap, v Mladosti je veličastna, vendar stara, starejša, kot je v resnici. Počuti se odlično, je polna strasti, radovednosti in energije, kot pravi, kar se vidi – samo ne na njeni koži.

Slovenska Jane Fonda, mojstrica obrazne joge in nutricionistka Savina Atai, ki pri svojih 35 letih (še) ne potrebuje plastične kirurgije, si večno mladost kupuje z vajami za pomlajevanje in superživili. To seveda ni sladkor, ki ga oblikovalec Rok Avsec priporoča kot obvezno gorivo za sive celice, ki morajo veliko razmišljati, ampak denimo ohrovt ... Svojim vernicam Savina obljublja popoln dan, ki ga bo izvedla na Miklavževo nedeljo, za vsak primer, da se katera ne bi spozabila in doma pekla Miklavževih piškotov.

Savina ne bo dovolila, da bi Miklavž njenim varovankam nosil tisto, kar od njega pričakujemo, namreč kaj sladkega, na predbožičnem bazarju se bo kupovalo brez – brez sladkorja, brez glutena, brez slabih maščob, brez slabe vesti? Ženske, ki se cenijo, spoštujejo in so pripravljene na spremembe pri sebi in bi rade premaknile tudi druge, pa bodo imele na ta praznični dan priložnost, da pri nesmrtnem Miklavžu vsrkajo dragoceno znanje o skrivnostih lepega in dolgega življenja.

Kako zelo precenjeno je dolgo življenje in prizadevanja, da bi ga dosegli (v formi), nam v svoji novi mojstrovini o bizarnostih staranja pripoveduje 45-letni italijanski režiser iz Neaplja, črnolasec z veliko konico nosu, kakršni imajo, kot uči Savinina obrazna joga, redko malo denarja, vsi drugi pa si moramo konico nosu zmasirati s kazalcem, da bi ta izjemni center bogastva in denarja spodbudili k dejavnosti ...

Na staranje se sicer bolj kot privrženci filozofije dolce vita spoznajo Japonci, kar dokazujejo tako s statistiko kot s filmom. O energičnem življenju japonskih starcev in njihovi strasti nas pouči režiser Takeši Kitano v svoji komediji Rjuzo in sedem veličastnih. Njegova kolegica, francoska pisateljica in strokovnjakinja za japonsko duhovnost Dominique Loreau pa v knjigi Umetnost preprostosti svetuje, naj raje varčujemo z močmi: »Vsakdo živi glede na sestavo svojega bitja. Vsakdo deluje v skladu s kakovostjo snovi, iz katere je sestavljen. A duh je tisti, ki sproži gibanje snovi. Sodobna znanost o snovi in molekulah samo potrjuje, kar nam je vzhod vedno govoril: vse je iluzija.«

Če niste sestavljeni iz dovolj kakovostnih snovi, da bi se lepo starali, ne obupajte. Tudi če se vam je kaj povesilo ali začrtalo, tako kot Jane Fonda ali Sofiji Loren, še vedno imate duha.