Preveč kulture?

Je kdaj kulture in umetnosti preveč? Vprašanje se zdi navidez povsem nesmiselno; večje število gledaliških, filmskih, baletnih in opernih predstav konzumiramo, bolj smo sofisticirani, razgledani, senzibilni ter čustveno in estetsko občutljivi, zlasti če je zraven še kup knjig in nepregledno število likovnih razstav in koncertov. Morda pa zadeve niso tako enostavne morda nepregledno kopičenje znanj, vtisov in informacij vendarle ni optimalno; v teh časih hiperprodukcije, ki ni zaobšla niti kulture, se lahko kaj hitro preobjemo še tako domiselno pripravljenih jedi oziroma v požrešni ihti vseh okusov niti ne zaznamo.

Slavni ruski igralec in pedagog Konstantin Sergejevič Stanislavski v svojih spominih pripoveduje zanimivo zgodbo o podeželskem plemiču, ki je imel zelo specifičen odnos do umetnosti, njegov princip pa bi morda bil uporaben tudi danes. Možakarjevo posestvo je bilo daleč od Moskve, zato se je tja odpravil le enkrat na leto. Kot velik ljubitelj gledališča je vse leto spremljal dogajanje v največjih moskovskih gledališčih prek časopisov (v primerjavi z današnjim časom so bile te informacije seveda precej skope in zato še toliko bolj dragocene), za tri tedne pa se je v mesto odpravil tudi sam. Vsak večer si je ogledal eno gledališko predstavo, se po njej oglasil pri Stanislavskem in nato do jutranjih ur z njim razpravljal o videnem. Stanislavski nad tem sicer ni bil posebej navdušen, vendar je bil dovolj vljuden, da ga ni zavrnil, poleg tega pa mu je bil možev entuziazem nadvse ljub.

In ta entuziazem nikakor ni bil zgolj poza. Plemič, ki se je že vnaprej pripravil na repertoar, je do potankosti poznal vse zaplete in nianse posameznih dram, natanko je poznal vse protagoniste, zelo kompetentno je znal razpravljati, ali je ta igralec ali ona igralka res optimalno odigral svoj lik – to pa je počel s takšnim žarom, da bi v vsakem gledališčniku nedvomno vzbudil prepričanje, da se ukvarja z najbolj pomembnim in plemenitim poslanstvom na zemeljski obli. Po treh tednih je odpotoval domov in po njegovih besedah so bili vtisi tako močni, odrske podobe so ostale tako žive, da je lahko zgolj od spominov preživel zimo, pomlad in poletje in se jeseni spet odpravil v Moskvo.

Danes bi se seveda marsikdo zmrdoval nad takšno sveto preproščino, saj biti navdušen ni več modno. Po obisku kulturne prireditve moramo biti vsaj skeptično polemični, če že ne odkrito sovražni. Naj je projekt še tako domiselno narejen, je vsekakor nekaj zelo motečih podrobnosti, ki so neredko tako velike, da pokvarijo vso zadevo. Zelo primerno je, če smo pri tem zelo strokovnjaški; po koncertu denimo konstatiramo, da je tretja violina v drugi vrsti zamudila vstop v adaggio v četrtem stavku, za primabalerino bi bilo najbolje, če se loti kakšnega drugega posla, ker je bila pirouette iz IV. pozicije en dedans izvedena povsem amatersko, zadnja dela slikarja xy pa kažejo na popolno pomanjkanje kakršnih koli idej.

Naštevamo brezštevilne umetniške prireditve – zlasti v tujini –, kjer je bilo povsem drugače, zraven pa seveda dodamo še obvezno slovensko mantro o poraznem položaju kulture pri nas, ki je menda nihče ne ceni. Sicer pa vse skupaj tako in tako ni pomembno; kar smo videli danes, je jutri že pozabljeno, saj nas takrat čakajo nove vznemirljive reči. Ki se spet izkažejo za ne tako vznemirljive. Plemič iz avtobiografije Stanislavskega mi postaja vedno bolj všeč. •