Tiskane izdaje
Ko ga je mama pri štirih letih postavila na smučke, čeprav sama ni znala drveti po strminah, se je zdelo, da bo vse le zabava. Pri devetih je o smučanju razmišljal že resneje, pri dvanajstih je nastopil čas za resen pogovor: Se je res pripravljen odpovedati marsičemu v zameno za to, da bo morda nekajkrat stopil na stopničke? Za odgovor si je otrok izprosil dan za razmislek. In sklenil, da je. Tudi čez leta ni tarnal zaradi trdega in discipliniranega dela, s katerim je že v najstniških letih posegal po zvezdah. Če imaš voljo in moč, vedno ostane čas za igro, je govoril. Otroštvo je kljub smučarski zagrizenosti in vztrajnosti ostalo njegovo, v najstništvu pa so bile njegova strast knjige. Pri sedemnajstih, ko je postal mladinski svetovni prvak v slalomu, je bral Ericha Fromma ter njegov Zenbudizem in psihoanalizo. Pri njegovih dvajsetih letih si novinarji niso mogli kaj, da ne bi ugotovili, da je zrel. Deloval je samozavestno in svobodno, govoril je resno in premišljeno. Pa vendar je njegovo mamo najbolj veselilo, da kljub uspehom ni izgubil tiste otroškosti in odkritosrčnosti, s katerima se je priljubil ljudem, in prijateljev, saj mu slava nikoli ni stopila v glavo in ni pozabil nanje.
Čeprav je bilo časa malo. Šport je težek, je razlagal, a ne le fizično, tudi duhovno. Pri devetih letih se je začel ukvarjati z avtogenim treningom, pri 20 letih z avtohipnozo. Pomagal mu je oče Krešimir, doktor sociologije, ki je sina temeljito pripravil na pritiske, na katere bi lahko naletel v svetu vrhunskega športa. Joga je bila redno na programu: »O jogi ne morejo govoriti tisti, ki je sami ne izvajajo. Jaz sem zelo zadovoljen, ker me pomirja in sprošča,« je Rok, po katerem je v letih njegovih uspehov dobil ime marsikateri novorojenček, razlagal pri 21 letih, ko se je mimogrede ukvarjal še s karatejem.
Tako ni presenetljivo, da so se v spomin tistih, ki so zvesto spremljali njegove vožnje, najbolj vtisnili trenutki, ko je stal na vrhu in zamaknjeno gledal po progi navzdol. Deloval je mirno in zbrano, še posebno v sezoni 1985/1986, ko je kar petkrat stopil na zmagovalne stopničke in na koncu osvojil kristalni globus v slalomu. Razglasili so ga za najbolj znanega Slovenca. Njegova vožnja 21. decembra 1985, s katero je osvojil tekmo v Kranjski Gori, ko je smučal z »močjo tigra in lahkotnostjo metulja«, je nepozabna.
Pa čeprav sploh ni maral mraza in se je čudil ljudem, zakaj pozimi smučajo, ko pa se je toliko prijetneje greti na soncu. Sam je imel za to veliko priložnosti v družinski hiši na Korčuli. Pa za potapljanje in podvodni ribolov tudi. »Spodaj je čudovito - miren svet brez zvokov,« je leta 1987 pojasnjeval, kaj ga vleče v globine. Le leto prej je v njih skoraj ostal, ko se je v želji, da bi ujel veliko ribo, spustil pregloboko, a ga je stric še pravočasno opazil, kako je lebdel na globini 15 metrov. V bolnišnici so mu uspešno pomagali.
Šestnajstega septembra 1993 je bil v objemu morja sam. Časopisi so objavili prvo novičko: »Slovenski šport je v tragični nesreči izgubil eno svojih največjih osebnosti: pri potapljanju se je smrtno ponesrečil smučarski šampion, zdaj že obetavni strokovnjak, Rok Petrovič. Star šele 27 let je utonil, ko je med dopustom na Korčuli, kjer ima njegova družina korenine, s prijateljem slikal lepote podvodne flore.« Prijatelj ni bil potapljač. Ko je priklical pomoč, je bilo prepozno. Za fanta, ki je načrtoval, da bo smučal do 26. leta, vendar je belo karavano zapustil že nekaj let prej s slovesom upornika proti smučarskemu sistemu. Nisem robot športa, ki naj bi izdeloval rezultate, je vztrajal, sem človek.
Odšel je brez obžalovanj. »Od nekdaj se zavedam, da je smučanje, kolikor mi že pomeni, le epizoda v mojem življenju in da bom po koncu kariere želel biti povsem drug človek,« je vedel že pri 19. letih. Enega obdobja je bilo konec, nastopil je čas za tisto, čemur se ni mogel posvetiti med smučanjem, k čemur je pristopal z ljubeznijo, in ne iz želje po zaslužku - študij. Ko je bil uradno vpisan v drugi letnik fakultete za šport, je imel opravljene že vse izpite za tretji letnik in polovico četrtega. Oktobra 1991 je študij končal kot najboljši diplomant v zgodovini fakultete in se nemudoma posveti podiplomskemu študiju. Zanimala ga je psihologija športa. Načrtoval je nadaljevanje raziskovalne poti v tujini, vendar se je nit njegovega kratkega, a polnega življenja, pretrgala, še preden je utegnil zagovarjati magistrsko nalogo. •
