Gareth Bale, prvi Baližan

John Charles je bil po mnenju mnogih najbolj vsestranski nogometaš, kar jih je kdaj zraslo v Veliki Britaniji. V 50. letih je bil osrednja ikona nogometne reprezentance Walesa. Z njo je leta 1958 nastopil na svetovnem prvenstvu na Švedskem, edinem velikem tekmovanju, na katerem so doslej igrali Valižani. Bili so tudi Mark Hughes, John Toshack, Craig Bellamy, Ian Rush, Neville Southall, Gary Speed ... In seveda Ryan Giggs. Velika imena, ob katerih pa je Wales dolga leta ostajal mali nogometni palček, vztrajno za vrati evropskih in svetovnih prvenstev. Toda prišla so še nova imena in generacije. Ko se je od aktivne nogometne kariere poslavljal Giggs, je že vzšla nova valižanska zvezda – Gareth Bale.

Visok, suhljat in sramežljiv deček s štrlečimi ušesi je že od nekdaj kazal razkošen športni talent, ukvarjal se je s hokejem, ragbijem, blestel je na atletskih stezah – v teku na 100 m je postavil čas 11,4 s! –, a nogomet je bil zanj vedno na prvem mestu. »Velikokrat me vprašajo, kaj bi bil, če ne nogometaš. Tega si res ne predstavljam. Vsak moj spomin na mladost je povezan z nogometno žogo, kako sem vsak dan komaj čakal, da oče pride iz službe in bova šla brcat na dvorišče,« se je spominjal otroštva v Cardiffu, kjer ga je že kot devetletnika opazil Southampton. Leta 2006 je že debitiral v članskem moštvu, s 16 leti in 315 dnevi pa postal tudi daleč najmlajši članski reprezentant Walesa. Nedavno ga je v tem pogledu prehitel Harry Wilson s 16 leti in 207 dnevi. »Enostavno sem bil premlad, da bi sploh vedel, kaj se tedaj zares dogaja okoli mene. Bo pa ta izkušnja vedno ostala z menoj kot lep spomin,« se je z veseljem vrnil v čas, ko je v reprezentanci lahko z velikimi očmi gledal svojega velikega idola, s katerim se je kot vezist in levičar najbolj poistovetil. Vedno je »igral« Giggsa, ko so si z vrstniki na šolskem igrišču med seboj razdelili slavna imena, in se od nekdaj močno trudil, da bi mu postal podoben. In res je tako kot njegov predhodnik tudi sam z mojstrskimi prostimi streli vse bolj opozarjal nase, eden od njih mu je prinesel tudi prvi reprezentančni zadetek v kvalifikacijah za euro 2008. Potem ko se je preselil v veliki Tottenham, iz obrambnih vrst pa med zvezno vrsto in brusil svoj nogometni značaj tudi z ofenzivnejšimi vlogami, so ga vabili v reprezentanco Anglije, od koder je njegova babica. A se ni dal, »s častjo in ponosom« je vedno igral za Wales.

V hladni in deževni Cardiff se rad vrne, čeprav je v Madridu, kjer danes igra kot eden najdražjih nogometašev na svetu, podnebje veliko bolj prijetno. Toda v času igranja za Spurse je ob vsakem prostem trenutku sedel v avto in se odpeljal na zahod, kjer so ga čakali njegovi najbližji. Ljubezen iz mladostnih dni Emma Rhys-Jones, ki ji ob svojem značilnem proslavljanju zadetkov nameni kretnjo v obliki srca, je danes tudi mati njuni hčerki Albi. A največ besede pri njegovih odločitvah je od nekdaj imela mama Debbie. Agenti gor ali dol, Gareth je menda vedno najprej potreboval mamino dovoljenje ...

Nesamozavesten in držeč se za mamino krilo je dolgo poslušal tudi zbadljivke na račun svojih ušes. Ko so mu jih s plastično operacijo popravili, se je spremenil, še zrasel (čeprav je bil v mladosti zaradi hitre rasti že tako veliko poškodovan), postal na igrišču še bolj suveren in si naposled utrl pot do elitnega španskega kluba Real Madrid. Rekordni 100-milijonski prestop je spremljal ves svet, Valižan je naenkrat postal globalna zvezda in kmalu že zabijal gole s Cristianom Ronaldom in Karimom Benzemajem. »To so bile uresničene sanje in še veliko več, kot sem pričakoval. Ne le vrhunski igralci in trenerji, tudi štadion, navijači, vse je izjemno. Trudim se, igram, dajem gole, le španščina mi še vedno ni najbliže.«

Tako je Bale, nedavno petič zapored izbran za najboljšega valižanskega nogometaša, prebudil tudi izbrano vrsto Walesa in jo po dolgih letih čakanja pripeljal pred novo pravljično poglavje. Seveda ne brez pomoči odličnih reprezentančnih kolegov, kot so Aaron Ramsey, Ashley Williams, James Collins in drugi. Evropsko prvenstvo je zdaj zanje oddaljeno le še korak, so se pa medtem že prerinili v elitno druščino najboljših reprezentanc sveta. Kdo bi si mislil, da se lahko s tremi milijoni prebivalcev in površino nekaj več kot 20.000 km² dvignejo na visoko osmo mesto na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA)? Za seboj so »rdeči zmaji« prvič v zgodovini pustili celo Anglijo, ki sicer velja za zibelko nogometa in ima eno najmočnejših lig na svetu, reprezentančno pa že dolgo ne dosega želenih uspehov.

Wales ima torej močno moštvo, vseeno pa ga najbolj pooseblja zvezdniško ime Gareth Bale. Valižane so zato nekateri preimenovali kar v »Bales« oz. Baližane. Branilec Ben Davies pravi, da nimajo nič proti takšnemu vzdevku: »Takšni igralci se ne rodijo vsak dan, zato se zavedamo, kakšno srečo imamo, da lahko igramo z njim. Zelo pomemben je bil doslej za nas; naša naloga je, da mu zagotovimo čim več žog, ki jih bo lahko zabil v mrežo.« Doslej jih je hitronogi član Reala v kvalifikacijah zabil šest, še deset zadetkov v reprezentančnem dresu pa mu manjka, da doseže najboljšega valižanskega strelca vseh časov Iana Rusha (28 golov). V vsakem primeru pa ima 26-letnik odličen potencial, da postane eden največjih mož izbrane vrste, za katero je sicer že tako daleč najboljša reklama. Sam bi s premiernim nastopom na evropskem prvenstvu v Franciji, od koder trenutno prve v skupini B ločita le še tekmi z BiH in Andoro, za potrditev uvrstitve pa potrebujejo še točko, dosegel tudi nov velik mejnik v karieri. »Sanje slehernega nogometaša so, da igra za svojo državo, ni večje časti. Vedno ko sem na igrišču, bi si želel od sebe dati 110 odstotkov. Verjetno za vse ostale velja enako. Mislim, da gremo v pravo smer. Dosegli smo že nekaj lepih rezultatov, zagotovo je pred nami tudi lepa prihodnost. Verjamemo vase – in da nam lahko uspe nekaj, česar Wales ni doživel že zelo dolgo.« •