Prvi slovenski dizajnerski hotel Vander

Ljubljanski hotel Vander je prvi slovenski v mreži Design Hotels.

Objavljeno
11. oktober 2012 16.10
hotel vander ljubljana slo arh sadar vuga
Saša Bojc, Kult
Saša Bojc, Kult

Četudi zajtrkovalnica in bar v ozki Krojaški ulici 6-8 sredi stare Ljubljane na veliko vabita goste pa tudi Ljubljančane ali jim vsaj kradeta poglede, se najbolj očarljiv kotiček prvega slovenskega dizajnerskega hotela, urbanega resorta Vander, odpira visoko nad njihovimi glavami. Tako rekoč sredi strehe, za katero se zdi, kot da se je razprla samo za urbane sanjače, željne miru, razgleda na ljubljanski grad, stare patinaste strehe in vse tja do Ravnikarjeve Ljubljane.

Tu se svetlika vodna gladina, ujeta v majhen bazen, ki se s svojim robom dotika nebeško modrega neba in se staplja v urbano oazo, ki je pred dnevi očitno nista mogla pozabiti avstrijska zakonca. Okusila sta jo kot enodnevna gosta na poti proti Hrvaški, in ko sta naslednji dan odrinila proti cilju, sta si premislila ter se vrnila v najvišje nadstropje na Krojaški.

Počitnice sta nadaljevala pod milim ljubljanskim nebom, ob bazenu, s knjigo v roki in tako rekoč v pozabi od hektičnega sveta. Ja, terasa z bazenom je bila tudi najbolj srčna želja, ki je tiktakala v mislih lastnikov ter poklicno hitro izzvala tudi arhitekturni dvojec Sadar+Vuga, na katerega sta se zaradi kompleksnosti oprla lastnika. »Izhajali smo tako rekoč od zgoraj navzdol,« je povedal lastnik Aleksander Vujadinovič, ko smo kot na razprti dlani Ljubljane in odzvanjanju frančiškanske cerkve zrli na vse strani neba.

»Že od začetka se nam je streha ponujala kot možnost za ureditev dokaj velike terase, ki ni vidna z ulice, in prav tu se je skrival odgovor, po čem se bo hotel ločil od drugih. Čar je v tem, da se bazen skriva na stari hiši, kjer ga gost sploh ne pričakuje. Drugače je na sodobni hotelski stavbi, kjer je zapovedan,« je dodal Jurij Sadar.

Že od prvega obratovalnega dne se je tudi na presenečenje lastnikov kljub svoji majhnosti izkazal za precej uporabnega. Menda se je nemški novinar ob pomoči protitoka v njem celo naplaval, v opisanih drobcih pa se skriva tudi potrditev, menita lastnika, da se je ideja hotela kot mini urbanega resorta pokazala za pravo. Po Sadarjevem mnenju bi spokoj sredi ljubljanskih streh lahko tržili celo za ljubljanski življenjski slog.

Stremeli so k stvaritvi zelo ljubljanskega hotela, v katerem pa se vsak kozmopolit počuti kot doma. Amanda in Aleksander, drugače tudi sam arhitekt, sta ob podpori Sadar+Vuga dobila priložnost, da sta se lahko potopila v želje svojih bodočih gostov.

V ospredje sta zato postavila funkcionalnost, ne pa kakšnega arhitekturnega spomenika. Kot priznavata, sta tudi sama hotelska džankija in zato v tem pogledu podprta z mnogimi izkušnjami. Najbolj ju navdušujejo hoteli, ki znotraj svojih gabaritov ponujajo bogat program, in tem se ponavadi popolnoma prepustita. Tako sta mesta in pokrajine vedno spoznavala v drugačni perspektivi, kot so jih deležni običajni turisti. Nekaj podobnega zdaj kot hotelirja načrtujeta za svoje goste.

Nekakšno Vander »vandranje«, interni vodnik, naj bi sestavila ob pomoči mreže Design Hotels, ki med drugim spodbuja vpetost in sodelovanje z najbližjimi sosedi, lokali in obrtmi.

Kot pravita, je bil Vander primeren kandidat za visoko dizajnersko družbo predvsem zaradi njune zgodbe. »Arhitektura in oblikovanje sta pogoj, a ključna je zgodba ljudi, ki stojijo za hotelom. Midva sva prej v tej hiši živela in postopoma dokupovala sosednja stanovanja, hiše in tako sestavila zgodbo, ki jo iščejo tudi pri Design Hotels,« razlagata avstralska ekonomistka in slovenski arhitekt, ki sta se v Evropo vrnila pred nekaj leti.

Kot pravi Aleksander, predvsem zaradi občutka, da si na celini tam spodaj zares odrezan od sveta. Vstop njunega resorta v družbo več kot dvesto izbranih vidita predvsem kot priznanje in odgovornost. Kar osemdeset odstotkov gostov dizajnerskih hotelov se vrača, zato je treba vzpostaviti in ohranjati pričakovan standard. »Lahko se pohvalimo, da je dvajset odstotkov gostov prišlo v Ljubljano samo zaradi našega hotela, Slovenija pa se je z njim zapisala v zemljevid kot nova destinacija,« še dodajata.

Če se od tu z vrha stare hiše, kjer bodo v prihodnjih mesecih uredili še mini velnes in pet dodatnih sob, spustiš proti tlom, te pričaka svojevrsten preplet notranjosti kar štirih starih hiš.

»Rad rečem, da je to kot ena obleka, ki pada s strehe proti tlom, ne nazadnje smo v Krojaški ulici,« je Aleksander s pojasnilom razkril belo kovinsko tančico, ki se vertikalno spušča po steni vse do pritličja. Nadstropje niže, v kleti so med obnovo arheologe presenetili leseni objekti in obrečne strukture iz časa zametkov srednjeveške Ljubljane, torej iz 10. in 11. stoletja, ter usnjeni podplati, ki pričajo o usnjarski delavnici.

»Nihče prej se ni spustil v tak poseg, od prejšnjih objektov je ostala samo prednja fasada, vse drugo smo zgradili na novo. In ko je zazijala gradbena jama, sva obupala, hotel se nama je zdel znanstvena fantastika,« se spominjata. Poslej bo tu urejena vinska klet, za zdaj pa je bilo mogoče pokukati v kuhinjo, v kateri ima glavno besedo Aleksandrov svak, Francoz Benjamin Launey, ki bo poslej v Vandru uganjeval, kdo pride na večerjo.

Jedi sestavlja izključno iz lokalno pridelanih sestavin, sledi pa načelu sodobno interpretiranih slovenskih jedi. Kot obljubljajo, naj bi se jedilnik spreminjal na vsakih šest tednov, torej hitreje, kot se spreminja sezona.

Ker se hotel razteza skozi štiri hiše in zato odpira na različne strani, so si različne tudi sobe in njihovi razgledi. Kljub vsemu imajo enotno sodobno atmosfero v svetlejših tonih, v njih se poigrava kombinacija mehkega in refleksnega tako s srebrnimi tapetami, dimnim steklom, ki zapira kopalnico, kot tudi s staranimi ogledali in tako imenovano škatlo želja (Wish box), ki sta jo arhitekta Boštjan Vuga in Jurij Sadar zasnovala posebej za hotel Vander.

»Tudi vzdolž hotela so krajne stene prekrite z ogledali. S tem smo želeli prostor optično podaljšati, hkrati pa gost, ki je vedno v odsevu, postane del te zgodbe,« razkriva Jurij Sadar.

Posebnost interjerja se v pritličju zaokroži s tlakom iz različnih vrst marmorja, ki spominja na tlakovce v kakšni stari beneški palači ali na tako imenovani op-art Victorja Vasarelyja.

Vse to naj bi svetovne popotnike, ki se selijo iz enega dizajnerskega hotela v drugega, tudi v ljubljanskem navdajalo z enako kozmopolitskim občutkom kot kjerkoli drugje, hkrati pa bi v podobi hotela Vander lahko začutili specifiko tega prostora, razpetega med Benetke in Dunaj, še dodajata avtorja arhitekturne zasnove.

Voda v bazenu bo po zaslugi ogrevanja ostala, dokler se živo srebro ne spusti preveč pod ničlo. Že zdaj se sanjači, ki Ljubljano poznajo kot lasten žep, najbrž zlahka prestavijo tudi v čas, ko se bodo nadstropja nižje prižgale praznične lučke in bo strehe prekrila snežna odeja.

Takrat ne bo treba sedeti ravno ob bazenu, v zimski idili bo mogoče uživati z druge strani stekla, v topli notranjosti hotela, ki se med tednom spreminja tudi v jogijsko telovadnico, kotiček za zabave, novinarske konference in poslovna srečanja.