Tiskane izdaje
Matematičarka Katherine Johnson, ki je več kot tri desetletja delala pri ameriški vesoljski agenciji Nasa in je bila s svojimi izračuni zaslužna za prve uspešne polete v vesolje, postaja podobno kot Stephen Hawking prava pop ikona. Pred kratkim so pri Mattelu izdelali barbiko po njeni podobi, hollywoodski film Skriti faktorji (Hidden Figures), ki prikazuje še zgodbo dveh temnopoltih pionirk v Nasi, pa je bil lani nominiran za oskarja (med drugim) kot najboljši film.
Katherine Johnson bo avgusta slavila 100. rojstni dan, slavna pa je začela postajati šele pri sedemindevetdesetih letih. Leta 2015 je od takratnega ameriškega predsednika Baracka Obame prejela najvišje civilno odlikovanje, medaljo svobode, septembra 2016 pa je njena življenjska zgodba skupaj z drugimi izšla v knjigi Margot Lee Shetterly Hidden Figures. Za božič istega leta je v kinematografe prišel še istoimenski film. Knjiga je začela nastajati leta 2010, zgodbe o Katherine Johnson in drugih temnopoltih ženskah v Nasi pa je avtorici že v mladosti pripovedoval oče, prav tako zaposlen tam.
Življenjska zgodba Katherine Johnson je brez dvoma filmska, pravo poosebljenje ameriških sanj, in bi zlahka podprla marsikateri sodobni priročnik za samopomoč z več dokazili, da če starši verjamejo v svoje otroke, jim bo gotovo uspelo, da če si nekaj želiš, bo tja stremelo celo vesolje ... A navdihujoče je prav to, da ji je uspelo, čeprav ji je »vesolje« oporekalo. Za začetek: bila je Afroameričanka in bila je ženska, kmalu po tistem, ko je začela delati v Nasi (tedaj še Naca), je ovdovela in ostala sama s tremi majhnimi hčerkami.
Z desetimi leti v srednjo šolo
Rodila se je 26. avgusta 1918 kot Katherine Coleman v majhnem mestu White Sulphur Springs v Zahodni Virginiji, nad številkami pa je bila navdušena že v otroštvu. »Štela sem vse mogoče: stopnice do ceste, stopnice do cerkve, število krožnikov in pribora, ki sem ga pomila ... Vse, kar je bilo mogoče šteti.« Bila je tako vedoželjna, da je sledila starejšemu bratu Horaceu Colemanu v osnovno šolo, preden je bila zanjo dovolj stara. Pri desetih letih je začela obiskovati srednjo šolo, kar je bil za afroameriško deklico res velik dosežek. Tedaj so Afroameričani običajno prilezli do konca osnovne šole, pa še to samo tisti, ki so si to razkošje – šolo – lahko privoščili. Ker je oče Joshua bistri hčerki želel dati priložnost, so se preselili v skoraj 200 kilometrov oddaljen Institute in to se je obrestovalo. Katherine je preskakovala razrede, pri štirinajstih letih je končala srednjo šolo, pri osemnajstih letih, leta 1937, pa je diplomirala z odliko. Leto zatem je začela poučevati v črnski javni šoli v Marionu v Virginiji, toda službo je kmalu pustila. Po poroki leta 1939 z Jamesom Goblom se je vpisala na podiplomski študij matematike, na katerega je bila izbrana poleg še dveh temnopoltih študentov. Tako je postala prva ženska afroameriških korenin, ki je lahko študirala na najpomembnejši šoli v državi – univerzi Zahodne Virginije. Toda študij je zaradi nosečnosti opustila po prvem semestru.
K poučevanju se je vrnila, ko so njene tri hčerke malo zrasle, potem pa je izvedela, da na črnskem računskem oddelku pri ameriškem svetovalnem odboru za aeronavtiko pri Nasi iščejo matematičarke. Tam je začela delati poleti 1953, a je oddelek, ki ga je vodila njena prijateljica Dorothy Vaughan, že po štirinajstih dneh zamenjala za oddelek za raziskave poletov. Naslednja štiri leta je analizirala podatke iz testnih poletov ter raziskovala letalske nesreče. Medtem je njen mož zbolel za rakom in decembra 1956 umrl. Tri leta pozneje se je poročila z zdajšnjim možem Jamesom Johnsonom.
Sputnik spremenil tudi njeno življenje
Izstrelitev sovjetskega satelita Sputnik leta 1957 je spremenila zgodovino in tudi življenje Katherine Johnson. Njeni izračuni so bili odločilni tako za prve korake ZDA v vesolje kot za uspešno Apollovo misijo pristanka na Luni in začetek programa Space Shuttle. Pri vesoljskem programu Mercury je med drugim izračunala pot izstrelka za Alana Sheparda, ki se je kot prvi Američan maja 1961 podal v vesolje, različni viri pa v povezavi z njo najpogosteje omenjajo Johna Glenna iz misije Friendship 7, ki se je leta 1962 v zgodovino vpisal kot prvi Američan v Zemljini orbiti, peti Zemljan in tretji Američan v vesolju. Tudi po tem, ko je Nasa že uporabljala elektronske računalnike IBM, je Glenn zahteval, da naj pred njegovim poletom ona preveri izračune stroja. »Vedel je, da sem zanj že prej naredila izračune, in je zaupal mojemu delu. Prosil me je, naj jih naredim, in sem jih,« je povedala lani za Washington Post. Po njenih besedah na koncu dneva v Nasi ni bila pomembna barva kože. »Bil si tako dober kot tvoj zadnji odgovor. Nikoli me niso prosili, naj še enkrat preverim svoje izračune. Ko sem jih naredila, sem jih najbolje in bili so pravilni,« je povedala. Bila je prva ženska, ki se je udeležila sestanka vodilnih mož agencije. Želela je pač sodelovati v debati, ki je zadevala tudi njeno delo. Naposled je njen šef popustil. »Prvič, ko sem šla tja, je nekdo nekaj vprašal in on je dejal: 'Katherine je tukaj, vprašajte njo!?« Bila je prva ženska, ki so ji priznali avtorstvo pri raziskovalnih poročilih oddelka za raziskovanje poletov, za svoje delo pa je prejela od častnih doktoratov do skupinske nagrade Nase leta 1967 za pionirsko delo pri pripravah programa Apollo. Pri Nasi je delala do upokojitve leta 1986.
Na svoje zasluge je vselej gledala skromno: »Opravljala sem le svoje delo. Potrebovali so informacije in priskrbela sem jih, vseeno je bilo, ali sem jih tudi odkrila. V tistem trenutku sta bila zgolj vprašanje in odgovor.« K njeni vsesplošni prepoznavnosti in slavi pa je gotovo najbolj pripomogel film, ki si ga je večkrat ogledala tudi sama. Upodobila jo je igralka Taraji P. Henson, ki je z njo pred začetkom snemanja preživela veliko časa. Dogajanje je postavljeno v leto 1961, poleg njene pa sta prikazani tudi zgodbi njenih prijateljic Dorothy Vaughan (odigrala jo je Octavia Spencer in bila nominirana za oskarja za žensko stransko vlogo) in Mary Jackson (Janelle Monáe). Slednja je leta 1958 postala prva temnopolta inženirka pri Nasi, Dorothy Vaughan pa je bila prva temnopolta nadzornica, ki je tudi po ukinitvi segregiranih oddelkov Nase poskrbela, da so se uslužbenke temnopoltega računskega oddelka pridružile oddelku za analize in ocene, ki je deloval ob pomoči računalnikov IBM. Vaughanova je obvladala fortran in postala programerka.
Pripoved o premagovanju rasizma in seksizma
Film je tudi pripoved o premagovanju rasizma in seksizma v ZDA v 50. in 60. letih 20. stoletja, ki se začenja že v prvih prizorih s pokvarjenim avtomobilom in policistom. Nadaljuje se s tem, da mora Johnsonova, izvrstna matematičarka in eden ključnih umov v Nasi, teči v več kot kilometer in pol oddaljeno krilo, kjer je prvo stranišče za temnopolte, in pri tem tvega še hudo jezo šefa Ala Harrisona (igra ga Kevin Costner), ki sploh ne pomisli, da je zato toliko časa ni z odmora. Ali pa s kavo, ki jo sme točiti le iz vrča s pripisom »za temnopolte«, četudi je edina afroameriška članica delovne skupine belcev. Ne dovolijo ji ne podpisa na raziskovalna poročila, ki jih pripravlja, ne na sestanke snovalcev vesoljskega programa. Že ob prvem vstopu v pisarno svoje delovne skupine pa ji v roke najprej potisnejo neizpraznjen koš za smeti, misleč, da je čistilka.
Film je v ospredje postavil prav Glennov polet v 1225 kilogramov težki kapsuli, v kateri je zaradi nedelovanja določenega dela le trikrat obkrožil Zemljo, a so Američani z njim dohiteli Sovjete. Kapsuli je namreč grozila odpoved toplotnega ščita, zaradi katerega bi Glenn po vstopu v atmosfero lahko zgorel, a je naposled uspešno pristal na morski gladini in doživel veličasten sprejem, tudi takratnega predsednika ZDA John F. Kennedyja. Film, ki je v kinematografe prišel nekaj tednov po Glennovi smrti, je imel dobrodelno noto. Po ZDA so ga predvajali tudi brezplačno, da bi ga videli tudi tisti deprivilegirani, ki ga sicer nikoli ne bi. Decembra 2016 je bila Katherine Johnson uvrščena na BBC-jev seznam stotih najbolj navdihujočih, vplivnih, prodornih žensk in feministk.
»Slava je doletela tudi Katherine Johnson – in vzelo je samo pol stoletja, šest (ameriških) pristankov človeka na Luni, knjižno uspešnico in z oskarjem nominirani film,« so januarja lani zapisali v Washington Postu. Septembra pa so po njej poimenovali nov raziskovalni računalniški center, vreden 23 milijonov dolarjev, v Nasinem raziskovalnem središču Langley v Hamptonu. Njeno ime nosi tudi knjižnica v rodnem White Sulphur Springsu.
