Rdeča lanterna - simbol minulega časa 

Dirka po Franciji ni kot druge preizkušnje kolesarskega koledarja, je mnogo več kot le tri tedne dolg boj junakov v oprijetih hlačah iz lajkre, aerodinamičnih čeladah in ob koncu v mnogoštevilnih plasteh povojev, ko se mučijo na poti do Pariza. Čar največjega vsakoletnega športnega dogodka na svetu izvira iz modrosti, da je kolesarstvo edini šport, kjer dirka dela zmagovalce slavne, in ne obratno.

Mirne vesti lahko trdimo, da brez časnikov tudi Toura ne bi bilo. Na začetku 20. stoletja sta se v vojno za medijsko prevlado zapletla časnika Le Velo in L'Auto in zdelo se je, da bo krajšo potegnil slednji. V zadnjem obupanem poizkusu za preživetje so na mesto urednika imenovali Henrija Desgrangea, kolesarskega zanesenjaka in nekdanjega tekmovalca, in ta je leta 1903 zasnoval francosko pentljo, da bi ime časnika L'Auto ponesel v svet. Iz L'Auta se je dobrih 40 let kasneje rodil najslavnejši športni časnik L'Equipe.

V prvih letih je bil Tour naravnost peklenski, etape so bile daljše od 300 kilometrov, ceste nemogoče, kolesarji pa niso imeli pomoči iz avtomobila in so morali za hrano ter popravila poskrbeti kar sami. Časopisne stolpce so polnile zgodbe o nosilcu rumene majice, torej v barvi omenjenega časnika, za večino pa je bil velik dosežek že sam prihod do Pariza. Tako se je rodila legenda o rdeči lanterni, neuradni nagradi za zadnjega junaka, ki prečka ciljno črto na Elizejskih poljanah. V drugih športih bi takšno nagrado imeli za posmehljivo, a vsi, ki smo kdaj preživeli dan na kolesu, lahko le z občudovanjem spremljamo borbene vožnje prav vseh kolesarjev na Touru, tudi zadnjega.

Zadnji v skupnem seštevku je naziv lanterne rouge prejel po rdeči svetilki, ki je gorela na oknu zadnjega vagona vlaka; po njej so sprevodniki na postajah lahko vedeli, da je bilo z vlakom na poti od postaje do postaje vse v redu in da kakšnega od vagonov niso izgubili po poti, kar se je včasih menda precej pogosto dogajalo. Tako je tudi zadnji kolesar postal simbolična rdeča lanterna, po kateri so navijači vedeli, da je cirkus dirke po Franciji zapustil njihovo vas. Uradno nagrada nikoli ni obstajala in zadnji kolesar ni prejel posebne majice ali številke, saj je v očeh večine organizatorjev tekmovanje za rdečo lanterno veljalo za perverzno in v diametralnem nasprotju s smislom celotne dirke – veljalo je za slavljenje neuspeha, s čimer Tour ni želel imeti nobenega opravka. Izjema je bil le Henri Desgrange, ki je bil v mnogih pogledih več desetletij pred duhom takratnega časa.

Prva rdeča lanterna je bil Arsene Millochau, ki je na cilj večine etap prišel prepozno, da bi v časopisu sploh lahko vodili evidenco njegovega časa, saj je moral L'Auto prej v tisk, preden je Millochau prišel do cilja. A je vztrajal, čeprav je 65 ur za zmagovalcem Mauriceom Garinom prišel do konca. Zadnji na cilju ni bil poraženec, ampak morda največji zmagovalec med vsemi, saj kljub poškodbam, bolezni in nečloveški utrujenosti ni obupal in zabrisal kolesa v jarek, temveč je prišel do Pariza. Desgrange je napore kolesarjev znal ceniti in je leta 1919, ko je zaradi pretežke proge dirko končalo zelo malo kolesarjev, Julesa Nempona, zadnjega na zadnji etapi, spremljal kar iz direktorskega avtomobila in ga spodbujal na poti, v cilju pa je prejel zaslužen aplavz gledalcev.

V odnosu gledalcev do kolesarjev se kažeta veličina in kultni status rumene pentlje. Ne glede na narodnost, barvo dresa, barvo kože ali uvrstitev na dirki enako bučen aplavz in podporo gledalcev dobi prav vsak udeleženec Toura. Kolesarstvo je eden redkih, morda celo edini šport, kjer gledalci ne navijajo le za kolesarje svoje države, temveč navijajo za šport in njegove junake – in to nikjer ne velja bolj kot na Touru. Množica ob cesti, ki sploh na alpskih prelazih že več kot teden dni pred etapo zasede svoje mesto ob poti, da bi lahko pozdravila karavano, ima z rdečo lanterno prav poseben odnos. Morda zaradi dejstva, da v boju z Goljatom simpatije vedno požanje David, morda pa zato, ker je v pelotonu nečloveško hitrih kolesarjev najbolj podoben njim, najbolj – človeški.

Kasnejši direktorji dirke tekmovanju za rdečo lanterno niso bili tako naklonjeni, Jacques Goddet in Felix Levitan pa sta zadnjeuvrščenega kolesarja odkrito sovražila. Najprej so poizkusili izločiti zadnjega v vsaki etapi, a naleteli na upor pelotona, bolj uspešni so bili s časovnimi zaporami, a le do leta 1979 in Gerharda Schonbacherja. Avstrijec je nastopal za belgijsko ekipo DAF, in ker jim v prvem tednu dirke ni šlo, so sponzorji zahtevali, da se njihovo ime večkrat pojavi v medijih. Belgijski novinar je predlagal, da bi se vključili v boj za lanterne rouge, in Schonbacher je z veseljem prevzel nalogo. »Novinarji so me kar naprej spraševali, ali res želim biti zadnji. Seveda želim, vsak dan sanjam o načinih, kako bom prelisičil konkurenco in se skril za most, da me nihče ne bo videl, vse zato, da bi bil zadnji,« je odgovarjal Schonbacher in mediji so zgodbo pograbili z odprtimi rokami. Kasneje je priznal, da je v vlogi resnično užival. Njegov boj za rdečo lanterno s Philippom Tesnièrom je bil odločen šele na zadnjem kronometru. Oba sta poizkušala voziti čim počasneje, a hkrati še ujeti časovno zaporo, ki jo izračunajo na podlagi časa zmagovalca. Schonbacher je vozil za odtenek hitreje in le za 30 sekund ujel zaporo, Tesnière pa je tvegal preveč in bil diskvalificiran. Avstrijec je bil dogodka tako vesel, da je na paradi šampionov do Elizejskih poljan sto metrov pred ciljem stopil s kolesa in peš, obkrožen z novinarji, premagal zadnje metre dirke po Franciji. Javnost je bila navdušena, direktor Toura Felix Levitan pa besen – in začela se je prava vojna.

Ob koncu 80. let je slava rdeče lanterne počasi začela zamirati. Plače v kolesarstvu so naraščale, vse več tujih zvezdnikov je prihajalo v Francijo, zato je Tour tudi v svetu, ne le med francosko publiko, postajal kultna dirka. Javnosti navidezna dirka za zadnje mesto ni več zanimala in tudi kolesarji so se ji začeli izogibati. Ko so novinarji v 90. letih – podobno velja še danes – intervjuvali rdečo lanterno po koncu dirke, so največkrat naleteli na rahlo osramočenega kolesarja, ki je dal vse od sebe, da bi prišel do Pariza, in svojega (ne)uspeha ni želel obešati na veliki zvon. V takšnem okolju je izstopala le še peščica res posebnih kolesarjev, eden izmed njih je bil Wim Vansevenant, ki je nagrado dobil trikrat zapored, čeprav je le opravljal vlogo pomočnika šprinterju Robbieju McEwenu in se je na svoj položaj v skupnem seštevku požvižgal, rdeče lanterne pa so mu dobesedno padle v naročje. »Dirka po Franciji je zabavna, če zmaguješ ali če se tvoj kolesar bori za visoko mesto v skupnem seštevku. Drugače je Tour navadno sranje,« je Vansevenant jasno povedal, kaj si misli o zadnjem mestu.

Še bolj poseben je bil Jacky Durand. Veljal je za dvornega norčka pelotona, ljubljenec domačih in tudi belgijskih navijačev – vozil je za ekipo Lotto – pa je postal po zaslugi samostojnih dolgih pobegov, ki so bili že vnaprej obsojeni na neuspeh. Borbenemu Durandu je v karieri uspelo marsikaj; leta 1992 je dobil dirko po Flandriji po 217 kilometrov dolgem begu, ob prvi zmagi Lancea Armstronga na Touru leta 1999 pa je mesto v zgodovinskih knjigah pripadlo tudi Durandu. Tour se je zanj začel katastrofalno, zbil ga je avto ekipe Mapei in mu skoraj odtrgal nogo, a se Jacky ni dal. »Vsako leto sem na Touru napadal in vsaj poizkušal zmagati na etapi. Raje končam dirko izmučen na zadnjem mestu po stotih napadih, kot da bi bil 25. in sploh ne bi poizkusil,« je dejal Durand. Zadnjo izvedbo dirke po Franciji v 20. stoletju je končal na zadnjem mestu, a vseeno v Parizu stal na odru za zmagovalce ob boku Lancea Armstronga. Razglašen je bil za najbolj borbenega kolesarja dirke. »Simbolika je bila enostavno predobra. Mož, ki pleza na oder za zmagovalce ob prvega na dirki, je v resnici na zadnjem mestu, hkrati pa gre za najbolj borbenega kolesarja dirke! Meni se je zdelo izjemno zabavno,« je bil navdušen Durand.

Kljub vsem polemikam, vprašljivim taktikam in diktatorskim prijemom direktorjev dirke je rdeča lanterna ostala simbol dirke po Franciji. Lanterne rouge pooseblja kult Toura, kjer je tudi zadnje mesto razlog za slavje. Dirka po Franciji vendarle ni le še ena dirka, je veliko več kot to. •