René Burri: Zlato obdobje fotoreportaže

Pred desetimi leti je umrl Kubanec Alberto Corda, mož, ki je posnel najbolj znano fotografijo Cheja Guevare, poimenovano Guerillero Heroico, portret revolucionarja z baretko s peterokrako zvezdo. Drugo najbolj znano fotografijo, na kateri je Che brez pokrivala, v ustih pa ima veliko kubansko cigaro, je posnel René Burri.

Nedavno se je René Burri mudil na Dunaju, kjer je bila v galeriji Kunsthaus na ogled razstava njegovih fotografij. Na njej smo si lahko ogledali portret slovitega soborca Fidela Castra s cigaro in še okoli 400 drugih Burrijevih fotografij, presek velikanskega opusa, ki se je začel pred dobro polovico stoletja.

Poleg Chejevega portreta je Burri medtem posnel tudi številne druge fotografije, ki so se mnogim za vedno vtisnile v spomin in ki jih pozna na milijone ljudi po vsem svetu. René Burri je bil rojen leta 1933 v Zürichu, kjer je končal šolo za umetno obrt. S fotografijo se je začel profesionalno ukvarjati sredi petdesetih let. Po reportaži o vzgoji gluhonemih otrok za revijo Science et vie iz leta 1955 je navezal stike s slovito fotografsko agencijo Magnum.

Nekaj let je z agencijo sodeloval kot zunanji sodelavec, od leta 1959 pa je bil polnopravni član Magnuma. Kot vsi drugi Magnumovi člani iz časov, ko je bila ta agencija ustvarjalno in tržno najmočnejša, ima tudi Burri med fotoreporterji kultni status, objavlja knjige, predava, njegove fotografije prikazujejo na razstavah, o njem snemajo dokumentarne filme ...

Zlato obdobje agencije Magnum sta bili prvi dve desetletji po drugi svetovni vojni, ko so imeli ilustrirani tedniki – Life in še nekateri drugi – milijonske naklade (Life nekaj časa več kot 11 milijonov). Od šestdesetih let, ki veljajo za desetletje globalnega prodora televizije, so fotoreportaže tiskali v občutno manjših nakladah, kljub temu pa je imel Burri ves čas več kot dovolj naročil. Legendarni Life, pa tudi druge znane ilustrirane revije in dnevniki (Look, Fortune, Paris Match, Jours de France, Bunte Illustrierte, Stern, The Sunday Times, The New York Times in številni drugi) so njegove fotografske zgodbe objavljali tudi v zadnjih desetletjih 20. stoletja.

V drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je Burri kot fotoreporter potoval po vsem svetu: v Češkoslovaško, Turčijo, Egipt, Sirijo, Irak, Jordanijo, Libanon, Italijo, Francijo, Španijo, Grčijo, Južno Ameriko, Japonsko, ZDA, Kitajsko ... Leta 1962 je objavil svojo prvo knjigo fotografij Die Deutschen (Nemci), ki so jo pozneje izdali v več tujih jezikih in ki Nemce prikazuje v obdobju vnovičnega vzpona – tokrat le gospodarskega.
Leta 1963 je Burri na Kubi spremljal Lauro Bergquist, ameriško novinarko, ki je za revijo Look intervjuvala Cheja Guevaro. Takrat je Burri v Havani fotografiral Cheja s cigaro. Desetletja pozneje je izdal tudi knjigo fotografij z naslovom Che Guevara, ki so jo natisnili leta 1997 ob 30. obletnici Chejeve smrti.

Prvo samostojno razstavo Burrovih fotografij so organizirali leta 1966 v njegovem rojstnem kraju – v züriški galeriji Forum. Burri je fotografiral številne znane osebnosti 20. stoletja. Posnel je portrete mnogih vladarjev in politikov – od egiptovskega predsednika Sadata, komaj rojenega princa Rese Cirusa, prvega sina šaha Reze Pahlavija, do slavnih umetnikov, kot so Picasso, Giacometti, Le Corbusier, Yves Klein in drugi.

Na dunajski razstavi smo si lahko ogledali tudi njegovo prvo fotografijo. Tudi na njej se je znašla slavna oseba. Leta 1946, ko je imel komaj 13 let, je Burri fotografiral Winstona Churchilla v mimo vozečem avtomobilu.