Tiskane izdaje
Gomile kamenja so ostanki obširnega sistema alpskega rimskega obrambnega zidovja, danes arheologom znanega kot Claustra Alpium Iuliarum. To je bil sistem utrjenih zapor, ki je v 4. stoletju nastal v bližini severovzhodne strateške meje rimskodobne Italije in potekal vse od Reke (Rijeka) na Hrvaškem po ozemlju današnje zahodne Slovenije proti severu vse do Posočja. Zapore niso bile sklenjene med seboj v nepretrgan zid, ki bi takšen meril v dolžino kar 130 kilometrov, ampak so zapirale le možne prehodne doline in ceste. Kljub temu je še danes ohranjenih zidov na težko prehodnih terenih za 30 kilometrov in ostankov nekaterih utrdb za vojsko, ki so se vrstile med temi zidovi. Najznamenitejša je gotovo trdnjava Ad Pirum na planoti Hrušice, ki so jo z okoliškimi zidovi temeljito raziskali že Italijani v času po prvi svetovni vojni, ko so iskali strateške meje nove Italije. Vsekakor je to spoštljiva dediščina, ki bi si po mnenju arheologa zaslužila umestitev na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Na Unescov seznam seveda ni lahko priti. Sloveniji je doslej uspelo nanj uvrstiti Škocjanske jame kot del svetovne naravne dediščine, kot del svetovne kulturne dediščine pa še rudnik živega srebra Idrija in prazgodovinski kolišči na območju Ljubljanskega barja, kjer je arheologom poleg različnih orodij in celo ohranjenih oblačil uspelo najti tudi doslej najstarejše kolo z osjo na svetu, staro približno 5200 let. Ostanki preprostega rimskega zidu iz grobega kamenja, s komaj kakšnim na pol obklesanim kosom, ki so ga gradili legionarji, podobno kot še danes samograditelji gradimo škarpe, le da je bil nekajkrat debelejši in višji, bodo verjetno težko prišli na Unescov seznam. Zagotovo pa je prav, da so jih arheologi v miru raziskali in dokumentirali, še posebej ker gre za del širšega obrambnega sistema rimskega imperija, in to sredi gozda, kjer niso nikomur v napoto.
Težje pa je razumeti kultno obsedenost z rimskimi izkopaninami v urbanem okolju. Veto spomeniških varstvenikov na razvoj kraja, ko stroji sredi vasi, ki si želi urediti sodobno občinsko središče, odgrnejo plast z rimskimi najdbami, med katerimi je morda najdragocenejši kos kakšen počen keramičen lonec, kakršnih je po svetovnih muzejih že na tone. Še manj zanimivi za kogar koli, razen peščice strokovnjakov, pa so rimske »jame različnih namembnosti in jarek, ki bi lahko imel drenažno funkcijo«, ki so jih odkrili lani pri prenovi Vodic.
Takšen jarek je za občino lahko slaba novica, saj bo morala za preiskavo tega »čudesa« rimske gradbene tehnike nameniti denar iz svojega proračuna. Teren bodo zasedli arheologi, ga razglasili za območje kulturne dediščine, postavili ograje in opozorilne table in nato z zidarskimi lopatkami kot krti rili po zemlji, da bi našli še kakšen temelj morebitne rimske ceste.
Ostanki rimske ceste so zapletli in enormno podražili tudi prenovo Slovenske ceste med Ajdovščino in Šubičevo ulico v Ljubljani. Ko so našli šestkotni tlakovec nekdanje ceste, ki je šla iz Emone proti Celei, in nekaj novčičev, so sprožili projekt izkopavanja, na katerem so samo na terenu delali, je zapisalo Delo 9. aprila letos, vsak dan v povprečju trije ali štirje arheologi, deset tehnikov in okoli trideset delavcev. Da ne omenjamo stroškov z ogromnim šotorom, ki je pokrival stometrski odsek. Avtobusi mestnega prometa pa medtem ves ta čas do današnjega dne nabirajo enormne zamude po obvoznih cestah.
