Tiskane izdaje
Božični čas se vsaj za Američane začne, ko sredi Manhattna v New Yorku razsvetlijo najslavnejše božično drevo na svetu – Rockefellerjevo jelko, ki je z drsališčem in pozlačenim kipom Prometeja simbol bleščave in kičaste, tako rekoč hollywoodske podobe najbolj čarobnega obdobja v letu.
Težko bi verjeli, da je naključje, da je letošnja desettonska nordijska jelka iz Mount Oliva iz New Jerseyja, zvezne države, ki jo je prizadel orkan Sandy, stara (okoli) osemdeset let, torej prav toliko kot tradicija njenega postavljanja.
Prva, ki se je dvignila na božični večer leta 1931 pred nastajajočim Rockefellerjevim centrom, še zdaleč ni bila Rockefellerjeva, kakor koli že razumemo ta svojilni pridevnik. Postavili so jo delavci, merila je le šest metrov in kot kaže stara fotografija na Wikipedii, je bila napravljena podobno skromno kot oni sami. Leto 1932 se ni vpisalo v smrečjo zgodovino, leto zatem pa je božično drevo z uradno slovesnostjo zasijalo v okoli 700 lučkah in tako začelo tradicijo, ki traja še danes.
Najvišjo smreko v Rockefellerjevi zgodovini so postavili novembra 1999. Merila je 30 metrov, tako kot vse druge od 80. let do nedavna pa jo je izbral glavni vrtnar Rockefellerjevega centra David Murbach. Kot so ob njegovi smrti leta 2010 – umrl je zaradi težav s srcem, star komaj 57 let – zapisali v New York Timesu, je jelke izbiral kar 26 let, zato se ga je prijel vzdevek iskalec Rockefellerjeve jelke. To je imel v mislih sleherni dan leta.
»Ko kupujem velikonočne lilije, iščem jelko, ko grem poleti na morje, iščem jelko,« je opisoval svoje poslanstvo. Natančno je vedel, kakšna mora biti: visoka med 70 in 80 čevljev (med 21 in 24 metri), trikotne oblike, bogato in enakomerno razvejana in težja od 7,5 tone. »Ob predpisani gostoti, višini in širini iščem jelko z osebnostjo. Ne vem, kako drugače bi jo opisal. Samo nekatera drevesa po svoje držijo veje in mislim, da imajo ta svoj značaj,« je bilo tisto, kar je v gozdovih pod sabo iskal v najetem helikopterju.
Kot glavni vrtnar je skrbel tudi za zelenje v kopici žepnih parkov, prgišču trgov, na slovitih Channel Gardens in v več kot ducat avlah Rockefellerjevega centra, kamor je prihajal že kot majhen deček. Iz pisarne njegovega očeta odvetnika se je videlo na strešne vrtove Pete avenije, ki so prišli pod njegovo pristojnost po tem, ko se je javil na razpisano mesto vrtnarja po končanem magisteriju na univerzi v Delawaru.
Toda božičnemu drevesu so začeli posvečati pozornost še pred prihodom Murbacha, zlasti v petdesetih letih pišejo na uradni spletni strani. Leta 1950 se je kitila z rdečimi girlandami in belimi plastičnimi kroglicami, leto pozneje so njeno prižiganje prvič prikazali na televiziji, v šovu The Kate Smith Evening Hour, leta 1953 je že žarela s 6000 lučkami v obliki ledenih svečk, ki so jih dodatno osvetljevali še z velikimi rdečimi reflektorji, za naslednji božič so jo okrasili z belimi angelskimi trobentači ... V sredini 60. let je zažarela že z več kot 7000 lučkami, v sredini 80. let v rekordnih 20.000. Vse, tudi letošnjih več kot 30.000, pa se bleščijo pred glavno, 70-nadstropnim oziroma 266-metrskim nebotičnikom General Electric, nekdanjo stavbo RCA.
Današnji kompleks devetnajstih stavb med 48. in 51. ulico ter 5. in 6. avenijo v središču Manhattna je sredi največje gospodarske krize začel graditi John D. Rockefeller Jr., član vplivne ameriške družine, ki je postala ena najbogatejših na svetu zaradi nafte konec 19. in v začetku 20. stoletja. Leta 1928 je od univerze Columbia najel zemljišče, na katerem je sprva nameraval zgraditi newyorško metropolitansko opero, toda po zlomu borze leto zatem je vodstvo opere, računajoč na nižjo ceno najemnine, začelo zavlačevati s projektom, navaja Wikipedia. Rockefeller je opustil gradnjo operne hiše in se odločil za gradnjo štirinajstih stavb, mesto vodilnega arhitekta pa zaupal Raymondu Hoodu. Tako se je od maja 1930 začelo rojevati mesto v mestu v takrat modnem art decoju, gradnja pa je dajala kruh kar 40.000 delavcev.
Rockefellerjev center so uradno odprli maja 1933 in že v prvem desetletju so ga nadgrajevali s privlačnimi novostmi, kamor sta sodila tudi božična jelka in drsališče. Do leta 1939 je Rockefellerjev center obiskalo kar 125.000 ljudi na dan. Že v začetku 40. let, zaznamovanih z drugo svetovno vojno, so oddali v najem več kot 90 odstotkov nepremičnin, center pa je postal prizorišče družabnega življenja; tu so prirejali vse mogoče, od pasjih in umetniških razstav do prazničnih dogodkov.
Po vojni so nadaljevali z gradnjo Rockefeller Plaza 75, John D. Rockefeller pa je leto pozneje prepisal lastništvo na svojih pet sinov. Umrl je v začetku 60. let, ko so s poglabljanjem hladne vojne kleti Rockefellerjevega centra polnili z zalogami najnujnejšega. Kljub vsemu je to desetletje nanizalo mnoge uspehe, med drugimi tudi v znameniti dvorani Radio City Music Hall, kamor je leta 1963 filmska verzija Bye Bye Birdie v enem samem tednu pripeljala kar 165.225 gledalcev.
Toda že v začetku 70. let je recesija na trgu nepremičnin prizadela tudi Rockefellerjev center. Če so do tedaj potencialni najemniki čakali v dolgi vrsti, so zdaj nekateri prostori samevali. Tako zaradi splošne gospodarske krize v New Yorku kot zaradi spreminjajočega se okusa pa je tudi Music Hall poslovala z večmilijonsko izgubo. Tudi ob koncih tedna je bila zasedena komaj desetina dvorane, zato bi jo leta 1978, če ne bi pomagala država New York, gotovo zaprli.
Ta košček Manhattna se je spet razcvetel v 80. letih, med drugim so po 20 milijonov dolarjev vredni obnovi znova odprli znamenito restavracijo Rainbow Room, leta 1985 so od univerze Columbia končno odkupili zemljišče, leta 1988 pa so prvotne stavbe Rockefellerjevega centra razglasili za nacionalno zgodovinsko znamenitost.
Z novo nepremičninsko krizo v sredini 90. let je Rockefellerjev center, takrat v lasti japonskega nepremičninskega podjetja Mitsubishi Estate Co., skoraj bankrotiral, navajajo na uradni speltni strani. Boljši časi so se začeli napovedovati šele, ko so investicijska banka in zavarovalnica Goldman Sachs, nepremičninska korporacija Tishman Speyer in ustanoviteljev sin David Rockefeller odkupili kontrolni delež in se lotili prenove.
Leta 2000 je center prevzel Tishman Speyer in obljubili so, da bodo oživili vizijo ustanovitelja: da bi Newyorčani in obiskovalci lahko občudovali in izkusili umetnost. Ohranili so tudi humanitarni duh. Leta 2008 so zbrali več kot sto milijonov kovancev in jih namenili za mestne projekte, v prizadevanjih za čistejše okolje pa namestili 363 solarnih panelov. Ali ti napajajo tudi LED lučke znamenitega božičnega drevesa, ki se bo po 7. januarju 2013 spremenilo v les za gradnjo preprostih hišic za reveže pod okriljem mednarodne fundacije Habitat for Humanity, pa ni znano. •
