Royal Academy of Arts

Britanska Kraljeva akademija umetnosti (Royal Academy of Arts) že 247 let organizira znamenito poletno prodajno razstavo v svoji sijajni zgradbi z velikimi in svetlimi dvoranami na ulici Piccadilly v središču Londona. Sem morda ne zaide vsak od množice turistov, ki sicer oblegajo omenjeno ulico in bližnji trg Piccadily Circus, zagotovo pa tega dogodka ne zamudijo domači zbiratelji in ljubitelji umetnosti, kajti gneča v veličastnih prostorih Akademije ni nič manjša kot v drugih londonskih muzejih. Čeprav je razstava prodajna, je treba plačati vstopnino, ki za odrasle znaša 12 funtov, vendar se strošek splača. Prekrasni galerijski prostori (avtor prenove, ki je v galerijo prinesla obilo svetlobe z vstavitvijo stropnih oken leta 1991, je britanski arhitekt Norman Foster) namreč ponujajo nekaj drugačnega, svežega in sodobnega, česar je v sicer mogočni londonski ponudbi galerijskih ali muzejskih doživetij malo.

Poslanstvo Kraljeve akademije umetnosti je promovirati ustvarjalnost in čut za vizualno umetnost in vsaj na prvi pogled se zdi, da ji to odlično uspeva. Letos je za postavitev poletne razstave odgovoren Michael Craig-Martin, eden vodilnih umetnikov svoje generacije in profesor slikarstva, ki je poučeval takšne talente, kot so Gary Hume, Sarah Lucas in najbolje plačani sodobni umetnik Damien Hirst. Njegova letošnja vizija je v raznolikosti, eksploziji barv ter kombinaciji še neznanih in uveljavljenih imen umetnikov, ki se je doslej izkazala za zmagovalno. Eksplozija barv je res očitna, saj obiskovalca že pred vstopom v galerijske dvorane pozdravi magično mavrično stopnišče, oblečeno v mozaik barvnih trakov, imenovano Zobop. Avtor kalejdoskopske talne inštalacije na neoklasicističnem stopnišču palače je britanski umetnik iz Glasgowa Jim Lambie. Pravzaprav se drugačna umetniška pustolovščina začne še pred vstopom v poslopje. Za to je poskrbel kipar Conrad Shawcross, rojen v Londonu, avtor jeklene skulpture Oblaki na dvorišču, ki predstavlja nekakšen jekleni gozd, v katerem se obiskovalci lahko spočijejo pred ogledom umetniških del v notranjosti ali po njem.

Prvo razstavo sodobne umetnosti v Royal Academy of Arts, ki jo danes poznamo pod imenom Summer Exhibition (poletna razstava), so v akademiji odprli 25. aprila 1769. Trajala je dober mesec dni, na njej pa je bilo predstavljenih 136 del. Vse odtlej akademija vsako leto, brez prekinitev, torej že 247 let, organizira tradicionalno poletno razstavo. Na njej svoja dela pokažejo različni umetniki, med katerimi so tako uveljavljena kot še neznana imena. Na razstavo lahko svoje delo predloži vsak umetnik, ne glede na izobrazbo ali talent. Letos je del skoraj 1200 (kurator razstave Michael Craig-Martin jih je izbral izmed skupno 12.000 ponujenih del), obiskovalci, ki se odločijo za ogled, pa prejmejo priročen katalog, v katerem so navedena vsa dela, skupaj s cenami, saj je razstava prodajna – cene se gibljejo od 150 funtov pa vse do 90.000 funtov.

Kraljeva akademija umetnosti je bila ustanovljena leta 1768 pod pokroviteljstvom kralja Jurija tretjega (1738–1820), da bi s pomočjo izobraževanja in razstav spodbudili zanimanje javnosti za umetnost in estetiko nasploh. Pobudnik njene ustanovitve je bil uveljavljeni arhitekt, sir William Chambers, ki je izkoristil svoje zveze s kraljem, ta pa je prispeval ime in začetna finančna sredstva. Prvi predsednik akademije je bil slikar Joshua Reynolds, njen prvi sekretar pa Francis Milner Newton, ki je to funkcijo opravljal dve desetletji, vse do leta 1788, ko je odstopil s položaja. Namen akademije je bil tako šolanje umetnikov s profesionalnim statusom kot razvoj strokovne kritike, ki bi zagotavljala doseganje odličnosti na tem področju. Podporniki akademije so obenem želeli spodbuditi zanimanje javnosti za umetnost in dvigniti raven splošnega dobrega okusa.

Umetnost 18. stoletja v Veliki Britaniji je temeljila na kontinentalnem evropskem okusu, kar je sodobnim britanskim umetnikom ponujalo malo priložnosti, da bi lahko prodali svoja dela. V prvi polovici 18. stoletja sta bili sicer že ustanovljeni inštituciji Society of Artists of Great Britain in The Free Society of Artists, namenjeni predvsem razstavni dejavnosti, ki bi umetnikom omogočila prodajo njihovih del, vendar sta po začetnem uspehu obe zamrli zaradi notranjih razprtij med umetniki. Vizija kralja Jurija, da bi združil razstavno dejavnost z uradno možnostjo izobraževanja umetnikov v okviru nacionalne akademije, se je izkazala za zmagovalno. Izpodrinila je prejšnje ustanove in postala vodilna umetniška inštitucija v 18. in 19. stoletju. Dolgo časa je bila edina izobraževalna umetniška inštitucija v Veliki Britaniji.

V njej so razstavljali umetniki, kot so Joshua Reynolds, John Constable in J. M. W. Turner. Akademija je bila najprej na ulici Pall Mall v Londonu, tri leta kasneje pa so prostore za začasno knjižnico in učilnice našli v takratni kraljevi palači Old Somerset House na Strandu. Leta 1780 so akademijo premaknili v novo palačo New Somerset House, leta 1837 pa se je preselila na Trafalgar Square, kjer so ji namenili vzhodno krilo novozgrajene državne galerije National Gallery, dela stavbe, v katerem je danes državna galerija portretov (National Portrait Gallery). Kmalu se je pokazalo, da je sicer sijajna in velika zgradba nove galerije le premajhna, da bi gostila obe inštituciji, in končno se je akademija leta 1868, sto let po ustanovitvi, preselila v prostore palače Burlington House na ulici Piccadilly, kjer je še danes.

Burlington House je veličastno poslopje v osrčju londonskega okrožja West End. Dvoinpolnadstropna palača je bila zgrajena leta 1668 po načrtih arhitekta Hugha Maya. Ta je ustvarjal v dobi, ko sta se v Angliji v arhitekturi mešala dva sloga: neoantika, ki jo je promoviral italijanski arhitekt Andrea Palladio in je bila s svojimi stebri in stebriči kot nalašč za velika poslopja, ter angleški barok, ki je prav tako imel smisel za monumentalnost in veličino, kar je bilo Angležem seveda všeč. Prvi lastnik palače je bil grof Burlington, po katerem je hiša tudi dobila ime. To je torej tipično angleško imperialno klasicistično poslopje z baročno avro, ki s svojo zgodovino in veličino pred oblikovalca postavlja jasno izhodišče, obenem pa mu že z velikostjo, prostranostjo in kozmopolitskim urbanim značajem daje več manevrskega prostora, kot bi pričakovali na prvi pogled. Akademija je danes neodvisna ustanova, ki jo financirajo zasebni donatorji. Lastnica hiše je britanska vlada, akademiji pa zanjo ni treba plačevati najemnine.