Rožnata majica

»Rožnata majica so sanje.« »Ima velik pomen. Je največje zadovoljstvo in ponos za kolesarja.« »Izstopa iz karavane.« »Vsak jo želi obleči, vsak sanja o njej.« »Zaradi nje se počutim kot velik kolesar.« Tako so o rožnati majici, prestižni kolesarski lovoriki in statusu najboljšega na sloviti dirki Giro d'Italia, razmišljali nekdanji zmagovalci, ki so se v pink barvi za vedno zapisali v zgodovino. Eden od njih, Fiorenzo Magni, skupni zmagovalec dirke v letih 1948, 1951 in 1955, je dejal, da se je ne da tako enostavno opisati. Kot zgolj kolesarsko oblačilo neznačilne žive barve. Ali kot dragocen in drag prostor za sponzorje. Je veliko več kot to. V njej je nešteto kilometrov vrtenja pedalov, mukotrpnega grizenja klancev, prelivanja potu do onemoglosti v vseh mogočih vremenskih razmerah. Je življenjsko delo marsikaterega kolesarja. »Je najboljše med najboljšimi.«

Prireditelji Gira so majico, s katero je v pelotonu najboljši kolesar v skupni razvrstitvi še vidneje izstopal, sicer uvedli po vzoru slovite večetapne kolesarske preizkušnje Tour de France. Rumena majica oz. maillot jaune je bila v stilu barve časopisnega papirja pri ustanovitelju L'Auto (danes L'Équipe). Temu vzoru so sledili tudi na Giru, z rožnatim papirjem časopisa La Gazzetta dello Sport je »corsa rosa« dobila zaščitni znak. Prvi je rožnato majico vodilnega leta 1931 oblekel Learco Guerra, »človeška lokomotiva«, potem ko je na 19. izvedbi dirke prvi prečkal cilj etape od Milana do Mantove. Prvi je v njej dirko osvojil Francesco Camusso, za njim pa so rožnato zgodovino pisala vsa največja imena tega športa. Svojevrstni rekorder v tem pogledu je Belgijec Eddy Merckx. Tako kot Italijana Alfredo Binda in Fausto Coppi je kar petkrat zmagal na italijanski pentlji, skupaj pa majico vodilnega nosil kar 77 dni, največ med vsemi.

V svetlo rožnato barvo so bili odeti vsi največji in prelomni trenutki Gira v zgodovini. V pregledu časovnice te 98 let stare kolesarske dirke, ki se je je Gazzetta domislila z namenom, da bi povišala naklado v primerjavi s tekmecem Corriere della Sera, je mogoče najti številne epske podvige in velike zmage, kajpak tudi grde padce in boleče poraze. Merckx, eden od peščice kolesarjev, ki so osvojili vse tri največje dirke, ob Giru še Tour in Vuelto, je v 70. letih dal poseben pečat. Še zlasti leta 1968, ko ga je kot 22-letnik osvojil prvič. V anale je šla šest ur in 213 km dolga 12. etapa z vzponom na Tre Cime di Lavaredo. V dežju in snegu je uprizoril fantastičen lov na ubežnike s Felicejem Gimondijem na čelu, ki so imeli sicer že devet minut prednosti. Toda Italijana je pustil v solzah, sam pa si s tisto etapno zmago zagotovil končno majico vodilnega. Nekaj let pozneje je tisti dan označil za svoj največji gorski uspeh v karieri. Spomini so verjetno bolj grenki na poraz proti tedaj vzpenjajoči se zvezdi Gianbattisti Baronchelliju leta 1974, kar so mnogi označil za enega največjih dvobojev v zgodovini lova na maglio roso.

V njem so sicer dolgo kraljevali le italijanski kolesarji. Prvi, ki je rožnato majico odnesel z Apeninskega polotoka, je bil leta 1950 Švicar Hugo Koblet, prvi pa jo je prek Atlantika leta 1988 ponesel Andrew Hampsten, prvi neevropski in tudi edini ameriški zmagovalec Gira. Njegov veliki trenutek za rožnato majico je prišel v težki gorski preizkušnji na prelaz Gavia (2621 m). Po junaškem napadu sicer etapne zmage ni osvojil, vseeno pa se je v snegu in mrazu (Gazzetta je etapo poimenovala za »dan, ko so jokali veliki možje«) veselil skupnega in tudi končnega vodstva.

A nobeden od teh podvigov se ni mogel primerjati z evforijo, ki jo je zakuril legendarni Marco Pantani. Njegov napad na vzponu v Madonni di Campiglio leta 1999 je postal zgodovinski. Ko je odvrgel svojo »bandano« in začel silovit pohod proti zmagi, ga je množica razburjenih navijačev, tifosi, potiskala navzgor. Enako močno kot navdušenje ob zmagi je bilo nekaj dni pozneje boleče razočaranje, ko so Pantanija zaradi uporabe nedovoljenih poživil z dirke izključili, kakor nekaj let pozneje tudi žalost, ko se je njegova zgodba tragično končala s prevelikim odmerkom kokaina.

Vse te zgodbe o junakih v roza telovnikih je na enem mestu zbral kolesarski muzej Ghisallo, ki hrani največjo zbirko rožnatih majic na svetu, več kot 50 jih je na ogled; najstarejša je iz leta 1935, nosil pa jo je Vasco Bergamaschi. Veliko majic se je izmenjalo v zgodovini, vsako leto je nosilcev več, a na koncu je le ena tista prava. Favoritom jo moštva skrbno pripravijo že pred začetkom dirke, kakšnim presenetljivim nosilcem logotip moštva natisnejo tik pred podelitvijo, kjer sicer oblečejo le provizorični telovnik, ki se zapne na hrbtu. Oblikovanje, izdelava in oglaševanje na tej »sveti« majici je sicer poglavje zase, predstavitev podrobnosti, ki krasijo najnovejšo, pa slovesen dogodek. Za letošnjo, ki jo največji del Gira nosi Španec Alberto Contador, so za dizajn poskrbeli pri podjetju Lebole, izdelali so jih pri Santiniju, pokrovitelj na njej je Balocco (modra za najboljšega na gorskih ciljih, rdeča za najboljšega po točkah in bela majica za najboljšega mladega kolesarja imajo druge pokrovitelje). Pred dvema letoma je rožnate majice oblikoval angleški modni oblikovalec Paul Smith in nalogo označil za častno, pa tudi ne prav enostavno: »Najprej dobiš v roke obstoječo majico, nato se začne diskusija, kaj sploh lahko spremeniš. Najpomembnejša pri tem je seveda umestitev glavnega pokrovitelja in logotipa. Nato pa pravzaprav lahko storiš le malenkost. Ostati moraš preprost in spoštovati veliko delo, ki ga kolesarji opravijo v tej dragoceni majici.«