Tiskane izdaje
»Lahko sem srečen, da sem zgradil kopico muzejev, toda največji izziv mi je načrtovati stavbe oziroma prostor, kjer živijo ljudje, ne nekaj ekstravagantnega in nenavadnega, temveč nekaj na običajni, lepi ulici Berlina. In ta stanovanjska stavba je neke vrste izkaz ljubezni do tega mesta,« je o enem svojih manjših projektov v središču nemške prestolnice povedal eden najslavnejših sodobnih arhitektov Daniel Libeskind.
Podobno kot Zaha Hadid, Frank Gehry ali Renzo Piano je zaslovel predvsem z drznimi arhitekturnimi rešitvami za muzejske stavbe. Njegova najprepoznavnejša stavba je judovski muzej v Berlinu, po njegovih načrtih pa so zgradili še sodobni judovski muzej v San Franciscu in tistega v Københavnu. Znan je tudi kot avtor kraljevega vojnega muzeja v Veliki Britaniji, muzeja vojaške zgodovine v Dresdnu, umetniških muzejev in galerij, univerzitetnih stavb, nakupovalnih centrov in nebotičnikov na drugih koncih sveta.
V Berlinu je začel
Naročilo za stanovanjsko sosesko Safir (Sapphire) je Daniela Libeskinda pripeljalo nazaj v Berlin in to bo njegov prvi stanovanjski projekt v tem mestu, kjer je z ženo Nino po zmagi na natečaju za judovski muzej leta 1989 odprl svoj arhitekturni studio. Ko je zmagal Libeskindov načrt za ureditev območja nekdanjih dvojčkov oziroma Svetovnega trgovinskega centra, sta zakonca sedež biroja preselila v New York (februarja 2003). Biro ima svojo podružnico tudi v središču Milana in jo vodi Libeskindov najstarejši sin Lev, ukvarja pa se predvsem s produktnim, notranjim in industrijskim oblikovanjem, čeprav ne kaže prezreti, da v Milanu v sodelovanju s studii Zahe Hadid in Arate Isozakija snujejo tudi ambiciozen stanovanjsko-poslovni kompleks City life.
Safir, ki leži na vhodu v mesto iz 17. stoletja in današnjem prometnem vogalu Chausseestrasse in Schwartzkopffstrasse v severnem delu osrednjega Berlina (Berlin-Mitte), naj bi se v vsem sijaju pokazal že do konca leta. Dobesedno, saj fasado prekrivajo tridimenzionalne ploščice z geometričnim vzorcem, ki prav tako nosijo arhitektov podpis. Prvotno jih je zasnoval za italijanskega proizvajalca keramike Casalgrande Padana, paneli pa so tehnološko tako dovršeni, da so samočistilni in menda pomagajo celo pri čiščenju mestnega zraka. A največji arhitekturni izziv je bil, kako na majhni vogalni parceli zasnovati sosesko s 73 stanovanji, od katerih so jih še pred dokončanjem prodali že dve tretjini. Res je, da gre tudi za zaželeno lokacijo, ki velja za enega najbolj vznemirljivih delov mesta z velikanskim razvojnim potencialom. Tu vlada značilen utrip osrednjega Berlina; najti je številne trgovinice, klube, trendovske galerije in sveže butike, ki so kot avantgardni duh, ki se srečuje z zgodovino. To je predel mesta, ki se je najbolj vidno spremenil vse od padca berlinskega zidu, s Safirjem pa naj bi dobil tudi svojo novo znamenitost. V resnici je na njenem mestu nekoč delovala železnina, dokler je med drugo svetovno vojno niso odvzeli židovskim lastnikom.
Prepoznaven arhitekturni jezik
Libeskindova stanovanjska stavba bo že na prvi pogled izražala njegov prepoznaven arhitekturni jezik s koničastimi elementi, ostrimi koti in diagonalami ter poševnimi ploskvami, razgibana fasada pa se bo bleščala in svetlikala, odvisno od svetlobe, nočnih luči in letnega časa. Velika okna različnih geometrijskih likov, ki so povrhu še poševna, tudi v notranje prostore vnašajo veliko naravne svetlobe in dajejo občutek prostornosti. Kot poudarja arhitekt, si je želel ustvariti nekaj edinstvenega, umetniškega, nekaj, kar bo zlasti stanovalcem prinašalo užitek in jutranji nasmešek. Ta sodoben vogalni stanovanjski blok na domači spletni strani oglašujejo kot edinstveno bivanjsko izkušnjo in enkratno življenjsko priložnost.
Razkošje bo seveda odvisno od debeline denarnice in se razteza od 36 do 163 kvadratnih metrov, brez dvoma najimenitnejši pa je vrhnji penthouse, ki stavbi poklanja prepoznaven koničast vrh. Ta ima ne samo zavidljivo visoke stropove, ampak tudi dostop do strešne terase, s katere se ponuja razgled na Berlin.
V vseh stanovanjih so tla ogrevana in prekrita z masivnim parketom, stene so bele in iz vidnega surovega betona in so zvočno dobro izolirane. Kupci imajo na izbiro tudi kuhinjo z arhitektovim podpisom, vsa stanovanja pa so, kot poudarjajo, dostopna tudi gibalno oviranim osebam. Safir se odpira ulici in notranjemu dvorišču s terasami, ložami in balkoni. Poleg notranjega dvorišča pa se stanovalci lahko srečujejo in družijo tudi na strešni terasi ali v kavarni, ki jo bodo odprli v pritličju. Tudi če je arhitekt prepričan, da je bilo pri tem projektu v ospredju vsakdanje življenje, zagotovo ni namenjeno običajnim smrtnikom. •
