Sagrada Familia – cerkev tretjega tisočletja

Sedmega novembra letos je papež Benedikt šestnajsti posvetil cerkev svete družine v Barceloni. Cerkev so začeli graditi leta 1882 in še vedno ni dokončana.

Sagrada Familia velja za enega najbolj univerzalnih znamenj mesta in njegove identitete, ne samo v religioznem, temveč tudi v širšem, družbenem pomenu. Nedokončana katedrala je zaradi svoje nenavadnosti in kontroverznosti postala simbol Barcelone kot liberalnega in kulturno avantgardnega mesta. Sagrada Familia pripoveduje zgodbo o Kristusovem življenju in o moči vere. Moč vere, preslikana v dokončanje te neverjetne cerkve, pa predstavlja tudi poklon njenim sodobnim graditeljem, njihovi volji in prizadevnosti, da izpolnijo sanje enega največjih genijev umetnosti in arhitekture, katalonskega arhitekta Antonija Gaudíja (1852–1926).

Gradnja znamenite Gaudíjeve cerkve Sagrade Familie, ki velja za eno najbolj zanimivih in neobičajnih sakralnih stavb našega časa, traja s prekinitvami že 125 let in bo, kot je zapisano na njeni uradni spletni strani, dokončana leta 2026. Cerkev svete družine velja za eno največjih španskih turističnih znamenitosti, ki v Barcelono privablja množice turistov. Vsako leto jo obišče več kot dva milijona radovednih popotnikov, ki so za nekatere domačine blagoslov, za druge pa prekletstvo. Ljudje imajo ob tej neskončni gradnji mešane občutke; nekateri si želijo, da bi se gradnja vendarle končala, drugim se zdi, da je bistvo Gaudíjevega poklona sveti družini in krščanstvu nasploh, da se proces gradnje nikoli ne neha. Cerkev, posvečena Sveti družini, je Gaudíjevo najbolj znano delo, nekateri jo zaradi roka, ki je zdaj postavljen za dokončanje zgradbe, imenujejo katedrala tretjega tisočletja. Gaudí ji je posvetil več kot 40 let življenja z zavestjo, da je sam nikoli ne bo končal. Na pomislek o počasnosti gradnje je raje odgovarjal: »Mojemu naročniku se nikamor ne mudi.« Bil je izjemno pobožen, asket in vegetarijanec, ki se je pogosto postil. Ko je načrtoval pročelje trpljenja, posvečeno Jezusovi smrti, ga je navdihovalo lastno trpljenje, ko je okreval po hudi bolezni.

Ko je zmanjkalo denarja za gradnjo cerkve, mu ni bilo pod častjo prositi za miloščino. Cerkev so od vsega začetka gradili s sredstvi, nabranimi od darov ljudi. Gaudí je dejal: »Sagrada Familia je cerkev za ljudi, je njihovo zrcalo. Njena gradnja je odvisna od božje volje in od volje ljudi.« Cerkev je papež Benedikt šestnajsti 7. novembra letos posvetil v baziliko. Počastil je tudi spomin na njenega stvarnika, arhitekta Gaudíja. Zanj je Cerkev leta 2003 začela postopek beatifikacije, ki velja za prvi korak na poti do svetništva. Mnogi so prepričani, da si Gaudí zasluži to čast ne le zaradi veličastne božje hiše, ki jo je zasnoval, ali svoje izvirne arhitekture, temveč prav zaradi meniškega načina življenja.

Sagrada Familia z nenavadnimi stebri ter živalskimi in rastlinskimi oblikami v prostoru, ki spominjajo na gozd, je kakor živo bitje, edinstvena in neponovljiva. Ko bo končana, bo imela tri velika pročelja, ki prikazujejo rojstvo, smrt in vstajenje Jezusa, ter kar 18 stolpov – 12 jih bo posvečenih apostolom, štirje evangelistom, eden Jezusu in eden Mariji. Na osrednjem stolpu, ki je posvečen Jezusu, se bo 170 metrov visoko v nebo dvigoval križ in bo meril meter manj kot Montjuic, barcelonski hrib, saj je Gaudí menil, da njegovo delo ne sme prekositi božjega. Stavba po Gaudíjevem mnenju izraža katoliško vero v arhitekturo, saj je katoliška cerkev skozi zgodovino odločilno prispevala k razvoju in pomenu arhitekture v življenju družbe.

Cerkev so začeli graditi leta 1882 po projektu, ki ga je načrtoval škofijski arhitekt Francisco de Paula del Villar, ki pa je leta 1883 za dokončanje zasnove in začetek gradnje pooblastil Gaudíja. Katalonski genij se je dela lotil z vso zavzetostjo in ga ni izpustil vse do svoje smrti leta 1926. Po Gaudíjevi smrti so se dela nadaljevala pod vodstvom Domènecha Sugranyesa, leta 1936 pa je gradnjo prekinila španska državljanska vojna. Med vojno so porušili dele nedokončane cerkve in uničili načrte, ki so jih nato rekonstruirali deset let in po katerih poteka sedanja gradnja. Na gradbišču se je po Gaudíjevi smrti izmenjala že vrsta arhitektov, saj se je zavedal, da cerkve ne bo mogel dokončati za življenja, zato je naslednikom pripravil natančne načrte.

Nekateri sicer menijo, da se je gradnja preveč oddaljila od prvotne zamisli in da se vsi arhitekti, ki so delali ali še delajo pri projektu, preveč trudijo stavbi vtisniti lasten pečat. Vendar je bil tudi Gaudí znan po tem, da je nenehno spreminjal načrte, in bi enako dovolil svojim naslednikom, soustvarjalcem te izjemne arhitekture. Glavni arhitekt sedanje gradnje, 85-letni Jordi Bonet, je na kultnem svetem gradbišču navzoč že 44 let, vprašanje pa je, ali bo dočakal leto 2026, ko naj bi bila Sagrada Familia končno zgrajena. Gradnja je danes seveda tehnološko izpopolnjena, gradbene vozičke so nadomestili ogromni žerjavi in električni stroji, delo je bolj varno in hitrejše, vendar spet ne tako zelo hitro, saj obrtniška dela na tako razsežni in kompleksni zgradbi še vedno terjajo svoj čas.

Antoni Gaudí se je rodil v skromni družini kovača bakra in se izšolal za arhitekta. »Ali smo danes podelili diplomo norcu ali geniju, bo pokazal čas,« je dejal dekan fakultete za arhitekturo, ko je Gaudí končal študij. S svojimi stvaritvami si je pridobil goreče oboževalce, a bil deležen tudi posmeha in zaničevanja. Ni maral ravnih črt, ker »v naravi ni nič ravno«. Bil je ekscentrik, ki je rad izzival. Z modernističnimi kolegi je razvil katalonsko različico sloga art nouveau, ki je v Barceloni pustil neizbrisen pečat. Pravzaprav je Gaudí v svojih slikovitih arhitekturno-kiparskih mojstrovinah zmešal skoraj vse sloge, ki jih je lahko spoznal – gotiko, barok in tradicionalno katalonsko umetnost –, ter jih povezal s prvinskim jezikom narave v slogu španskega art nouveauja, katerega najbolj slaven predstavnik je bil.