Tiskane izdaje
Tam, pri ljubezni do pokojne none, pa se začne tudi osebna pripoved Sama Rovana, svetovno priznanega slovenskega poročnega fotografa, ki ga pari od Francije, Nemčije in Avstrije pa vse do Mehike, Brazilije in Hongkonga vabijo, da v trajen spomin zapiše njihov najlepši dan v življenju.
Bilo je leta 1998, natančneje 6. aprila, ko je regrat cvetel, Samova nona Gizela, s katero sta bila nadvse povezana, pa je za vedno odšla. »Čutil sem, da moram fotografirati njeno slovo, ob njej sem bil pol ure pred smrtjo. S fotoaparatom sem ob njej bedel tudi vse tri dni, kolikor so trajale pogrebne slovesnosti,« se spominja in iz časovne oddaljenosti razmišlja, da je bil to najbrž edini način, da je lahko sprejel izgubo. Ko je razvil tiste štiri fotografske filme, ga je preplavil občutek, da morata z nono, ki je bila nadvse skromen človek in vselej le v svoji rodni vasi, v Cankarjev dom,« pripoveduje o svoji najpomembnejši fotografski razstavi 42 posnetkov velikega formata. Iskreno nadaljuje, da ga nona spremlja tudi danes, ko na različnih konferencah po svetu predava o svoji poročni fotografiji. Uvodne besede so vselej prepuščene podobam njenega slovesa.
Tisti trije dnevi so tako rekoč v hipu prerezali njegovo sedemletno fotoreportersko pot. Ko se je leta 1992 vpisal na fakulteto za arhitekturo, si je zaradi študija kupil prvi fotoaparat, njegove fotografije vsega mogočega pa so navdušile razvijalca v Ajdovščini. Povabil ga je, naj zanj fotografira krste, birme in maturantske plese, ter ga leta 1994 poslal tudi na fotografiranje slovesnosti ob dnevu državnosti v rodno Vrhpolje (v Vipavski dolini), češ, fotografiraj čim več ljudi, potem pa bomo fotografije razobesili v studiu in jih prodali tistim, ki bodo želeli. Med tekanjem po terenu ga je opazil fotoreporter Zdravko Primožič, lastnik Foto Press Agencije iz Kopra, in ga vzel v svoje vrste.
Poslej se je Samov študijski teden končeval že v četrtek in nadaljeval s podaljšanim delovnim vikendom na Primorskem. Njegove fotografije so večinoma spremljale članke v Primorskih novicah pa tudi v drugih časnikih, prva objavljena, prizor z gledališke predstave, pa je bila leta 1994 prav v Delu, pristavi v smehu.
Tako je bilo videti njegovo študentsko-fotoreportersko življenje do nonine smrti. Ko je posnel pogreb, je zavladala velika praznina, zdelo se mu je, da je dosegel fotografski vrhunec, in ni vedel, kako naprej. Vrnil se je k študiju, leta 2001 je fotoaparate pospravil v omaro in začel delati še v arhitekturnem biroju Nava. Dve leti zatem je diplomiral. »Potem pa je nekega dne sodelavka v biroju naznanila, da se bo poročila, in me prosila, da fotografiram njeno poroko na Nanosu. Po vztrajnem prigovarjanju sem naposled le privolil in to je bilo odločilno za mojo vrnitev v fotografski svet,« pripoveduje.
Kupil si je nov digitalni fotoaparat – vmes so analogni fotoaparati in fotografski filmi odšli v zgodovino –, a je bil z novo opremo popoln analfabet. »Toda ko sem šel s svati na Nanos, kamor so nesli vsak svoj stol, me je popolnoma prevzelo. Zazdelo se mi je, da sem spet živ, in motor se je zagnal!« pripoveduje o enem prelomnih dni svoje kariere, ki se je zaradi dežja nadaljeval na gradu Zemono. Prvo uradno naročilo za plačano fotografiranje poroke pa je prišlo leto zatem, 2007.
Sredi prejšnjega desetletja je bila poročna fotografija idealizirana, portreti mladoporočencev izčiščeni in romantizirani ter podoba svatov in dogajanja poštirkana. Samo Rovan pa je sledil fotoreporterskemu slogu, tistemu, kar se je zgodilo, in ne tistemu, kar je bilo poustvarjeno. Njegov sveži, zabavni, neposredni, čustveni, predvsem pa iskreni slog je v tistih časih štel za radikalnega, tudi nerazumljenega, danes pa je čisti mainstream. »Zdaj se skoraj vsi poročni fotografi poskušajo ravnati po načelu Fun & Fresh, zabave in svežine. Toda sam še vedno hočem, da ima poročna zgodba svoj koncept, da je iskrena kot družinska hiša, narejena po meri in duši naročnika. Zavedam se tudi svoje odgovornosti do zapisa družinske zgodovine in si želim, da bi tudi otroci tega para, ko se bodo čez trideset let sami poročili, nekaj čutili ob teh fotografijah. Če pa se fotografije ravnajo po trendih, ki enkrat narekujejo vse zamegljeno, drugič vse razbarvano ali denimo sivo, se bodo čez čas zdele še bolj popačene,« razmišlja na glas.
Opaža, da njegovo drugačnost in iskrenost tudi danes, ko je tak slog prevladujoč, prepoznavajo predvsem intelektualci. Nagrade, vabila na strokovna srečanja, predavanja in prepoznavnost znotraj kroga najboljših svetovnih poročnih fotografov pa širijo njegov krog naročnikov tudi med slavne in bogate. Med zanimivejšimi navaja predlansko poroko, k fotografiranju katere ga je povabila znana ameriška poročna fotografinja in na katero je bil povabljen tudi soustanovitelj Googla Larry Page.
Med porokami znotraj kroga slavnih in bogatih posebej omenja tudi tisto s 400 svati v dunajskem muzeju Liechtenstein ali pa tisto v družini hongkonške noblese, ki je trajala kar tri dni. Ponavadi fotografira kar sam, saj je to zanj osebni izziv. Težko je, kadar je, denimo, treba slediti 400 svatom, zato takrat vzame s sabo še kakšnega kolega, ali pa, ko se poroka začne z ličenjem ob 4. uri zjutraj in konča 21 ur zatem ter je pred tem treba opraviti še večurni polet na Kitajsko in zamenjati časovni pas, pripoveduje. »Tudi kadar moram na drugo stran sveta in imam jet-leg, se mi zdi, da je fotografiranje še najmanjša težava. Kriza pride potem, obilica dela pa nastopi šele s postprodukcijo, ko je treba pregledati in izbrati najboljše izmed tisoče fotografij,« poudarja. A Samo Rovan je ekstremist. Nekoč si je želel postati vojni fotoreporter, dodaja, kar pa je le še en obraz njegove tankočutnosti. Ta ni ostala neprepoznana niti v strokovni javnosti.
Samo Rovan, ki je leta 2009 s serijo Svatje zmagal na fotografskem natečaju revije Emzin in bil razglašen za slovenskega fotografa leta, je na področju poročne fotografije prejel številne nagrade zlasti ameriških mednarodnih organizacij poročne fotografije. Leta 2011 se mu je uspelo uvrstiti med vodilno deseterico Fearless Photographers, leta 2013 pa med vodilnih deset (Top 10) poročnih fotoreporterjev pri Wedding Photojournalist Association (WPJA), revija American Photo Magazine pa ga je istega leta nominirala med deset (Top 10) najboljših poročnih fotografov na svetu. Lani ga je prestižni poročni blog Junebug Weddings povabil med svoje člane, odlikovali so ga tudi z nagrado za najboljšo zaročno fotografijo leta 2014 ter ga označili za fotografa, ki že skoraj desetletje postavlja smernice svetovne poročne fotografije.
