Sean Penn: socialist po prepričanju

Da bi človek razumel dejanja filmskega superzvezdnika Seana Penna, ki niso neposredno povezana s snemanjem filmov, mora najprej poznati zgodbo njegovega očeta.

Leo Penn, ki je leta 1998 v Malibuju v Kaliforniji umrl star 77 let, se je kot letalski oficir udeležil 31 bombnih napadov na nacistično Nemčijo. Po vojni je bil odlikovan za pogum, a očitna popolna predanost idealom Združenih držav Amerike in svobodi ni bila dovolj, ko so ga desničarski politiki označili za komunista. Zakaj? Zato ker je zares povsem verjel ustavi. In zaradi dveh političnih »prekrškov« . Ker je Leo Penn menil, da je treba ameriško bogastvo razporediti med vse prebivalce Združenih držav Amerike. In ker je konec 40. let 20. stoletja podprl Hollywood 10, skupino piscev, režiserjev in producentov, ki so končali v zaporu, saj niso hoteli odgovarjati na vprašanja komiteja, ustanovljenega, da bi preganjal simpatizerje komunizma. Podpora skupini Hollywood 10 ga je stala pogodbe s filmskim studiem Paramount, začasno je delo našel pri televizijski mreži CBS, kjer so ga zaradi pritiskov iz Washingtona tudi kmalu prosili, naj odide, zato mu je kot edina možnost ostalo režiranje filmov.

»Da nekoga označijo za Protimeričana in to po tem, ko je 31-krat letel nad nemške naciste, to človeka boli,« je v pogovoru za mesečnik Esquire spomladi 2009 dejal Sean Penn, ki je v tistem trenutku doma že hranil dva oskarja za najboljšo glavno moško vlogo v filmih Mystic River režiserja Clinta Eastwooda in Milk režiserja Gusa Van Santa. Pennov um je namreč bister po očetu, katerega starši so bili judovski emigranti iz Litve in Rusije, njegovo srce in duša pa sta občutljiva in tudi vzkipljiva po mami Eileen, katoličanki italijansko-irskih korenin.

Podobno kot oče, ki je vse življenje volil demokratsko stranko, je tudi Sean po prepričanju demokrat, in to zelo levičarskih načel. Zato dolgo ni bil povsem prepričan v razmeroma sredinsko usmerjene ideje predsedniškega kandidata Baracka Obame. Šele ko je ta po veliki zmagi 4. novembra 2008 zvečer v živo nagovoril Chicago in s televizijskih sprejemnikov tudi vse Američane, je Penn dobil dober občutek.

»Nenadoma sem bil zares vznemirjen, zazdelo se mi je, da bi lahko Združene države Amerike zakorakale v neko novo obdobje,« je spomladi 2009 razmišljal Penn, toda njegova osrednja želja je za zdaj ostala le ... želja. Zaželel si je namreč, da bi predsednik Obama zelo hitro spoznal, da Združene države Amerike nikakor in nikoli ne morejo dobiti gverilske vojne v Afganistanu. Obama je, nasprotno, v Afganistan poslal še več vojakov, rezultat številnejših enot pa je ostal isti. Sporadične zmage in po navadi vsakodnevni kaos na vsej črti.

Penn je bil politično aktiven že vsaj desetletje, preden se je predsedniške kampanje lotil Barack Obama, toda njegove udarne solistične aktivistične akcije, ki so šele pozneje dobile širše razsežnosti, so se začele po terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001 in še posebno po invaziji Koalicije voljnih na Irak. Zgrožen nad iraško zmoto je Penn 18. oktobra 2002 v časniku The Washington Post plačal celostranski oglas (56.000 dolarjev). V njem je predsednika Georgea W. Busha pozval, naj prekine cikel nasilja. Zamera pri Bushu je rodila prijateljstvo v Venezueli. Navdušen nad oglasom je Penna namreč poklical predsednik Hugo Chavez in ga nemudoma povabil na obisk v Caracas. Nekajdnevno druženje je hitro preraslo v intervju.

Penn je domovini predstavil drugačen pogled na socialističnega predsednika, ki je nacionaliziral naravna bogastva Venezuele in tako zelo jezil predvsem lokalne stare kapitaliste ter republikanski del politične elite iz Washingtona. V zapisih s svojih politično-aktivističnih popotovanj je Penn našel svojo pot do ameriške javnosti. Ali vsaj do ozaveščenega dela ameriške javnosti, ki že nekaj časa ve, da ameriški način sklepanja poslov, odnosov v družbi in vojaških posegov povsod po svetu ni več posebno uspešen. Še več, da vodi proti kopičenju sovraštva v svetu in nevarnemu razkrajanju družbe ali, kot je v eni izmed lucidnih kolumn v časniku The New York Times konec leta 2010 zapisal s Pulitzerjevo nagrado že trikrat ovenčani Thomas L. Friedman: »Združene države Amerike so zaradi izjemnega razpona v dohodkih med peščico superbogatih in preostalimi ljudmi postale Banana.« Penn se je s Friedmanom seveda strinjal, saj je po prepričanju mehki socialist.

»Povsem jasno je, da ameriška filozofija 'dog eat dog' na dolgi rok nima nobene prihodnosti več. Popolnoma jasno je tudi, da bo treba bogastvo redistribuirati, če želimo, da bi nekoč spet imeli zadovoljno družbo, « je prepričan Penn, ki se je 10. junija 2005 kot posebni poročevalec časnika The San Francisco Chronicle udeležil petkove maše na univerzi v Teheranu in potem v pogovoru z Mehdijem Rafsanjanijem, sinom nekdanjega iranskega predsednika Alija Akhbarha Rafsanjanija, izvedel, da bi Američani lahko očistili svoje zaloge orožja za množično uničevanje, preden se lotijo stikanja po skladiščih drugih držav, in da bi že to pripomoglo k izboljšanju odnosov. V teheranskih zapisih je Penn sporočil tudi, da ga je med mašo »neznosno tiščalo scat«.

Štiri mesece po iranski odisejadi je bil Sean med prvimi prostovoljci, ki so odhiteli v New Orleans, da bi tamkajšnim prebivalcem pomagali po strahotnem razdejanju, ki ga je za seboj pustil hurikan Katrina. Čeprav je prišel neopazno in brez pompa, se je našel bloger, ki je zapisal, da je s seboj pripeljal fotografa, kar je bila torej skrbno načrtovana PR-akcija. Bloger si je vse skupaj izmislil. »Čeprav je vest o tem obšla svet in celo zašla na strani časnika The Guardian, me ni skrbelo. Fotografij o mojem delu v New Orleansu ni. Ker z menoj ni bilo nobenega fotografa,« je v pogovoru za Esquire tudi razložil zdaj že dvakrat ločeni filmski zvezdnik.

Z Madonno je bil poročen v 80. letih 20. stoletja, z Robin Wright pa sta se razšla lani, ko je veliko časa preživel na Haitiju, od silovitega potresa razdejanem karibskem otoku. PR-akcija bi lahko zapisal kakšen bloger. Toda Penn je bil v resnici vsak dan med ljudmi, ker je le tako lahko videl, kaj potrebujejo. Zato je tudi v svojih novinarskih zapisih večkrat sporočil, da »imajo Američani pravico vedeti, kaj njihova vojska in politiki v njihovem imenu počnejo po svetu«.