Dve uri in osem minut po atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, 22. novembra 1963, je zaprisegel njegov naslednik Lyndon B. Johnson in poleg njega je stala tudi Kennedyjeva vdova Jacqueline v okrvavljenem rožnatem kostimu.
V obleki, ki je bila menda ena najljubših soprogovih, je vztrajala, ker je želela, da vidijo, kaj so mu storili. V njej se je z letalom in moževim truplom vrnila tudi v Washington, ta kostim pa je postal nekakšen simbol atentata na 35. ameriškega predsednika in eden najbolj kultnih modnih kosov iz 60. let prejšnjega stoletja, četudi se rožnate barve na takratnih črno-belih časopisnih fotografijah sploh ni videlo.
Zdaj v ameriškem nacionalnem arhivu
Zgodovinsko zaznamovan mamin rožnati kostim na dvoredno zapenjanje – klobuček se je menda izgubil – je pred leti Caroline Kennedy predala ameriškemu nacionalnemu arhivu, toda javnosti ne bo na ogled še vsaj 90 let, potem pa se bodo potomci lahko vnovič odločili, ali bodo to vseeno dopustili. Kostim iz volnenega bukleja podobno kot smrt JFK-ja ostaja vir navdiha za ugibanja, med poznavalci pa se razvnemajo debate, ali je kostim, pod katerim je Jackie nosila temno modro obleko, sploh originalen Chanelov, torej tisti, ki ga je v svoji kolekciji jesen/zima 1961 prikazala slovita francoska modna oblikovalka.
Več virov navaja, da je bil Jackiejin najverjetneje kopija, saj je bil kupljen v newyorškem butiku Chez Ninon, toda ameriška modna novinarka in urednica Justine Picardie, ki je o delu in življenju Coco Chanel napisala knjigo, trdi, da so blago, gumbi in obrobe iz pariškega Chanela in da je bil kostim prilagojen za ameriško prvo damo pri Chez Ninon po sistemu, ki ga je vpeljal oziroma zahteval Chanel. Zato po mnenju Picardie ne gre za ponaredek, na kar nakazuje tudi to, da je Chanel zalagal Chez Ninon s pozamenterijo. To, da je Jackie kupila obleko v New Yorku, pa naj bi še največ imelo opraviti z njenim patriotizmom. Kot je še zapisano v Wikipedii, kjer ima rožnati Chanelov kostim Jacqueline Bouvier Kennedy celo svoje geslo, so leta 1963 ocenili, da naj bi jopič stal med 800 in 1000 dolarji, Jackie pa da je menda samo v prvem letu bivanja v Beli hiši za svojo garderobo zapravila 45.000 dolarjev več, kot je znašala predsedniška plača.
Cenene kopije v knjižnici in muzeju JFK
Nedvomno je Jackie B. Kennedy zaradi svojega prepoznavnega sloga, pod katerega se je podpisal tudi ameriški modni oblikovalec s francoskimi koreninami in Kennedyjev družinski prijatelj Oleg Cassini ter so ga soustvarjali kosi modnih hiš Chanela, Givenchyja in Diorja, postala ena največjih modnih ikon 20. stoletja in je zato svojemu soprogu mnogokrat ukradla pozornost javnosti. Njeno zanimanje za različne kulture in znanje jezikov, ki ga je lahko pokazala na uradnih predsedniških poteh, ji je prineslo naklonjenost in občudovanje ljudi po vsem svetu.
Slovela je tudi po bogati zbirki ekskluzivnih kosov nakita; biserna ogrlica v treh nizih, ki jo je oblikoval ameriški draguljar Kenneth Jay Lane, je postala kultni kos, zlit z dekoltejem ameriške prve dame, na njenih zapestjih in ušesih pa so se svetili tudi zapestnice in uhani Francoza Jeana Schlumbergerja, ki je oblikoval (tudi) za Tiffany & Co. in Van Cleef & Arpels. Njihove cenene replike so danes na voljo kar v spletni trgovini predsedniške knjižnice in muzeja JFK-ja, ki sta posvečena spominu na 35. ameriškega predsednika in na vse tiste, ki so iskali novi in boljši svet. Za postavitev spominskega hrama v Bostonu si je Jackie začela prizadevati že kmalu po moževi smrti, za arhitekta pa je izbrala kitajskega Američana Ieoh Ming Peija. Predsedniška knjižnica in muzej JFK-ja pa ne osvetljuje le življenja, vodenja in zapuščine predsednika Kennedyja, temveč spodbuja tudi odprto debato o kritičnih temah našega časa, poudarjajo na uradni spletni strani.
Jacqueline Bouvier je svojo prvo službo leta 1951 je dobila kot novinarka pri časopisu Washington Times-Herald. Med drugim je poročala je o inavguraciji predsednika Dwighta D. Eisenhowerja in kronanju britanske kraljice Elizabete II., med njenimi intervjuvanci pa je bil tudi poznejši ameriški predsednik Richard M. Nixon.
Tretja najmlajša prva dama
V začetku petdesetih let je spoznala Johna F. Kennedyja, takrat še kongresnika, ki je bil kmalu zatem izvoljen za senatorja Massachusettsa. Poročila sta se 12. septembra 1953. Ko je Jacqueline z zaprisego svojega moža 20. januarja 1961 postala ameriška prva dama, je dala jasno vedeti, da bo dala prednost svoji prvi »službi«: »Najprej bom žena in mama, šele nato prva dama.« A materinstvo ji je zadalo dva huda udarca: Arabella se je leta 1956 rodila mrtva, le štiri mesece pred ubojem moža pa ji je smrt zaradi težav z dihanjem vzela tudi novorojenčka Patricka.
Ko je pri svojih 31. letih postala prva dama, je bila tretja najmlajša v zgodovini ZDA, s svojo gracioznostjo in strastjo do zgodovine in umetnosti, ki jo je delila z možem, pa je trdo delala tudi za to novo vlogo. Kennedyjevi so v Belo hišo vnesli mladostnega duha, gospa Kennedy pa jo je spremenila v pravi družinski dom. V tretjem nadstropju Bele hiše je uredila vrtec za hčer Caroline in še petnajsterico drugih otrok, Caroline in njen tri leta mlajši bratec John Jr. pa sta si čas doma krajšala tudi v bazenu, na gugalnicah in hišici na drevesu.
Za Belo hišo si je Jacqueline prizadevala, da bi postala kraj počastitve ameriške zgodovine, kulture in dosežkov, da bi državljani do te najpomembnejše ameriške rezidence in njenih stanovalcev gojili večje spoštovanje. Za svoj glavni projekt si jo je zadala obnoviti in zaščititi ob pomoči različnih strokovnjakov. Ustanovila je odbor Bele hiše za likovno umetnost in mesto kustosa Bele hiše, potem pa so začeli zbirati izjemne primerke ameriške umetnosti in pohištva z vseh koncev ZDA.
Tudi zunaj meja ZDA
Rezultati Jackiejinih prizadevanj se še danes kažejo na washingtonskem trgu Lafayette, kjer je preprečila rušitev zgodovinskih zgradb, med njimi tudi stavbe Renwick, v kateri domuje del največjega muzeja in raziskovalne inštitucije na svetu Smithsonian Institution. V 60. letih je v New Yorku vodila kampanjo za ohranitev in obnovo slovite postaje Grand Central, njena spomeniškovarstvena prizadevanja pa so segla tudi zunaj meja ZDA: z mednarodno podporo so rešili egipčanske templje v Abu Simelu, preden bi jih zaradi gradnje asuanskega jezu za vedno uničil Nil.
Mnogi se še danes natanko spominjajo, kaj so počeli takrat, ko so slišali, da so ubili JFK-ja. Za predsednikov pogreb se je zbralo na tisoče ljudi in milijoni po vsem svetu so ga po televiziji spremljali na zadnjo pot na pokopališče Arlington. Jackie je k njemu in njunima otrokoma Patricku in Arabelli za vedno legla maja 1994. •
Tiskane izdaje
